Če preveč in rad delaš, moraš to žal skrivati

Inštitut Jožefa Stefana, naš največji in v svetu najbolj znan inštitut, je ta teden zaradi svojih istoimenskih dnevov v središču pozornosti. Nič manj kot na preteklih dosežkih danes sloni na aktualnih vrhunskih znanstvenikih. Mednje sodi tudi prof. dr. Milena Horvat, vodja odseka IJS za okolje, slabo leto pa še dekanka mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana.

Mileno Horvat, 58-letno kemičarko, dobitnico priznanja ambasadorke v znanosti in Zoisove nagrade za izjemen znanstveni dosežek, je širša javnost najprej spoznala kot raziskovalko vplivov živega srebra na okolje in človeka. Je svetovljanka, ki poleg angleščine in francoščine obvlada tudi nekaj japonščine, v pogovoru pa se pokaže kot odlična govornica.

Kdaj ste se odločili za študij kemije? Je bila to vaša prva in edina izbira?

Po osnovni šoli, ki sem jo obiskovala v Rogaški Slatini, sem se vpisala na pedagoško gimnazijo v Celju, ker sem si želela postati učiteljica. Vedela sem, da bom izbrala študij, povezan z naravo. Na koncu sem se odločila za kemijo na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT) v Ljubljani, ker mi je tako svetovala moja profesorica. Nikoli mi ni bilo žal, čeprav bi z današnjimi izkušnjami verjetno izbrala farmacijo ali biokemijo, ker ti obsegata tako živo kot mrtvo naravo. Vendar imam srečo, da je tudi moje delo v kemiji zelo povezano s človekom, z naravo in našim celotnim okoljem. Ob delu sem pridobila znanja, ki mi jih študij kemije ni dal.

Kaj vas je potegnilo v znanstveno delo?

To je bil predvsem moj pokojni profesor s FNT, dr. Lado Kosta, ki sem ga zelo spoštovala in ki je, na mojo veliko žalost, umrl v prvem letu mojega doktorskega študija, ko sem prešla s fakultete na IJS. On me je najprej povabil, naj pri njem delam diplomo, nato pa mi je predlagal, da se kot mlada raziskovalka vpišem na podiplomski študij. Ravno takrat je namreč startal program Mladi raziskovalci. Zame to vendar ni bila enostavna odločitev, saj sem bila štipendistka tovarne emajlirane posode EMO Celje, kjer sem med študijem opravljala prakso in kjer bi mi takoj po diplomi dali službo. V tistem času sem si tudi ustvarila družino in dobila hčerko. Toda vedela sem, da delo v Emu ni tisto, kar si želim, zato sem se odločila za podiplomski študij, tovarni pa sama v celoti odplačala prejete štipendije.

Takrat se je tudi začela vaša uspešna zgodba z živim srebrom?

Ta moja top tema, v katero me je usmeril prof. Kosta, se je začela z mojim raziskovanjem izpostavljenosti rudarjev v Idriji in delavcev v kloralkalni industriji v Pančevu ter drugod. Kmalu je prišel tudi projekt Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in takrat se mi je dobesedno odprl svet. Začela sem sodelovati z uglednimi tujimi strokovnjaki, še v času doktorskega študija sem šla najprej v Nemčijo, kjer sem opravila praktični del doktorata. Nato naj bi se s Fulbrightovo štipendijo v ZDA lotila raziskav vpliva živega srebra na zdravje ljudi. Toda ugotovila sem, da nočem delati poskusov na živalih, zato sem se preusmerila k okoljskim raziskavam živega srebra in šla na podoktorsko usposabljanje v Seattle, kjer sem bila skoraj eno leto. Po tistem naj bi se vrnila na IJS, a so me povabili k delu za OZN. Štiri leta sem vodila laboratorij za raziskave morskega okolja pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo v Monaku, kjer smo raziskovali onesnaženje Črnega morja, Perzijskega zaliva in porečja Donave.

Zakaj niste ostali v Monaku, kjer ste verjetno imeli še boljše razmere?

To je res, v Monaku je življenje prekrasno, kot v pravljici, v tistem laboratoriju bi takrat brez težav dobila stalno zaposlitev. A tisto vendar ni bilo pravo raziskovalno delo, bila je bolj politična funkcija. Poleg tega sodim med ljudi, ki nočejo ostati za vedno v tujini. Že pred odhodom v Monako sem načrtovala vrnitev na IJS, zato sem hotela zamrzniti svoj status, s čimer pa se takratni direktor inštituta ni strinjal in mi je vrnil delovno knjižico. Zato po petih letih tujine, ko sem se vrnila v domovino, nisem razmišljala o delu na IJS in tudi ne o kakšni drugi službi, nameravala sem si najprej vzeti kakšno leto premora.

Tistega premora pa potem ni bilo ...

Ne, saj so me kmalu začeli klicati iz IJS, kjer so potrebovali nekoga za vodenje odseka za okolje, kjer sem zaposlena še danes. Takrat je bil direktor inštituta prof. dr. Vito Turk in on je toliko časa vztrajal, da sem se prijavila in bila sprejeta. Šla sem predvsem zato, ker sem imela podporo sodelavcev odseka, kjer je bilo ob mojem prihodu, na začetku leta 1997, porazno stanje. Ni bilo projektov in tudi ne primerne opreme. Našla sem dobesedno zalite, plesnive pulte v laboratorijih. Katastrofa! Toda to je bil zame tudi izziv in lotila sem se dela. Najprej je bilo malo težko, saj me v Sloveniji nihče ni poznal. Težko smo prodrli s prijavami projektov, ob tem sem ugotovila, da je v Sloveniji skoraj vse »zlobirano« oziroma da tudi v znanosti odloča nekaj »gurujev«. Ampak tega raje ne pišite ...

Toda saj govorite o tem v preteklem času in nikogar poimensko ne omenjate ...

Počasi so se razmere izboljšale, čez nekaj časa so dobronamerni strokovnjaki videli, da res želim nekaj narediti, in so me podprli. Denimo dr. Vida Hudnik s Kemijskega inštituta. Skupaj smo ustvarili novo raziskovalno polje Varstvo okolja in potem se je bilo s projekti veliko lažje prebiti. Sčasoma sem spoznala ljudi, ki so bili vizionarji, in skupaj smo lahko naredili veliko. S pomočjo programa mladih raziskovalcev smo na odseku za okolje začeli kadrovsko prenovo. Od prvotno 22 raziskovalcev je število naraslo na 55, za zdaj nam tudi uspeva, da smo dobro pokriti z domačimi in tujimi raziskovalnimi projekti. Ne želim nas preveč hvaliti, saj to pri nas ni dobro, poleg tega ves presežek dosledno investiramo in ne delamo zalog. To je mogoče malo tvegano, a se mi zdi prav. Samo z vrhunsko opremo in raziskovalci, ki verjamejo v to, kar delajo, smo lahko enakopraven partner v evropskih konzorcijih.

Kateri je vaš dosedanji največji projekt? Je to dva milijona evrov vreden evropski pilotni projekt IsoFood, ki ste ga pridobili leta 2013 za nadzor prehrane?

Ne, ta ni naš največji, čeprav je zelo pomemben. Še večji je bil projekt evropskih strukturnih skladov, ki nam je omogočil nakup opreme in izboljšanje varnih delovnih razmer, tako da projekt IsoFood sploh lahko izvajamo. Konec leta 2015 smo se že lahko vselili v nove prostore v inštitutskem centru v Podgorici. Investicija, vredna sedem milijonov evrov, je tudi ena največjih v IJS v zadnjih letih. Tako smo pridobili status evropskega infrastrukturnega centra, še zlasti za področji prehrane in okoljskega zdravja.

Vsega spoštovanja vrednega uspeha pa verjetno niste dosegli brez dolgotrajnih prizadevanj?

Dejansko se je začelo že s centri odličnosti, ki smo jih v Sloveniji postavili leta 2004, med njimi je bil tudi naš center odličnosti za okoljske tehnologije. Tam smo zbrali skupaj prave partnerje in naredili nekaj odličnih stvari, bili tudi nominirani za evropsko regionalno nagrado, a žal nam je država leta 2009 kljub sijajnim rezultatom prekinila financiranje, ker je bilo treba spet »nahraniti« že prej omenjene slovenske »guruje« in ker so očitno predvidevali, da se bo Milena že kako znašla ... Takrat smo se na odseku zelo resno lotili razmisleka, kam naj nas v prihodnje pelje naša strategija, kje so naše razvojne in tržne niše. Ugotovili smo, da so v analitiki, laboratorijskih tehnikah in masni spektrometriji, in to ne zgolj v okoljskih tehnologijah. Dodali smo še okoljsko zdravje, kemikalije in okolje ter hrano kot dejavnik tveganja oziroma kot pomembno za zdravje. To je le nekaj področij, v katera smo se usmerili.

Kdaj boste pri vas, kjer očitno premorete potrebno kritično maso, dobili prvega štipendista ERC?

Doslej sta se za startno štipendijo Evropskega raziskovalnega sveta prijavila dva naša raziskovalca, vendar se nista prebila v končni izbor. Trenutno imamo tam še eno prijavo, katere izid nam še ni znan. Prepričana pa sem, da nam bo s še boljšimi prijavami prej ali slej uspelo.

V minulih desetletjih ste prepotovali skoraj ves svet. Katera država vas je kot raziskovalko in tudi sicer najbolj navdušila?

Japonska mi je zelo pri srcu, tja grem najraje, naučila sem se tudi osnov japonskega jezika.

Zakaj imate tako radi Japonsko?

Še najbolj zato, ker imajo tam ljudje strašno spoštovanje do dela. V Sloveniji moraš, če preveč delaš, to skrivati, saj se ljudje norčujejo iz deloholikov. Zdijo se jim neumni. Sama tega nikoli ne bom razumela. Japonci pa spoštujejo še marsikaj, kar pri nas nima prave cene. Tako, denimo, zelo spoštujejo skupno lastnino. Da, zelo dobro se počutim med Japonci. Seveda se tudi marsikje drugje dobro počutim.

Tudi pri delu s študenti?

Seveda. Zelo rada prenašam svoje znanje na mlade. Prav tako se zelo rada družim in pogovarjam z vsemi ljudmi, s katerimi se srečujem ob naših raziskavah. To je priložnost za ozaveščanje o tem, kaj lahko znanost naredi zanje in tudi za celotno okolje, v katerem živimo. Zdaj se lotevamo novega projekta, v katerem bomo vzorčili otroke in mlajše najstnike iz Prekmurja in z Goričkega, ki sta najmanj raziskani okolji pri nas. Tega se zelo veselim, saj bomo tako izvedeli, kakšen je vpliv kemikalij iz okolja na ljudi v teh krajih. Upam, da bomo mladim in vsem drugim vzbudili radovednost, da bodo bolje opazovali, kje živijo in s čem se hranijo. Svet bo boljši, ko bodo ljudje opolnomočeni in bodo znali zahtevati boljše okolje, pri čemer jim tudi ne bo težko ubrati daljše poti, če je ta bolj zdrava.

Prvi dekan mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, ustanovljene pred 12 leti, je bil akad. prof. dr. Robert Blinc, po njegovi smrti je dekanka postala prof. dr. Aleksandra Kornhauser Fraser, ki se je z dekanske funkcije umaknila lani, ko je dopolnila 90 let. Prav ona vas je prepričala, da jo nasledite ...

Globoko sem prepričana, da je bila ustanovitev te šole izjemna poteza, za katero ima največ zaslug akademik Blinc. Prav bi bilo, da bi se preimenovala v Blinčevo šolo, kakor jo sami pogosto imenujemo. Tudi zato, ker sedanje poimenovanje ustvarja nekaj zmede, saj je šola zasebna ustanova, katere ustanovitelji so poleg IJS še drugi inštituti, denimo nacionalni inštitut za biologijo in inštitut za kovinske materiale in največja podjetja v Sloveniji.

Oba svoja dekanska predhodnika zelo spoštujem in se zavedam, da sem stopila v (pre)velike čevlje. A se bom trudila, da bo šola še napredovala in izvajala svoje poslanstvo. Zame je to velik izziv. To je šola izjemnih priložnosti in s svojimi programi in odprtostjo bistveno prispeva v slovenski visokošolski prostor.

Donedavno so bile nanotehnologije paradni konj naših študijev, zdaj so to informacijske in komunikacijske tehnologije, ki se jim pridružujejo še ekotehnologije, letos pa smo prvikrat vpisali še na program senzorskih tehnologij. Te veliko obetajo, toda prej bo vanje treba vložiti precej dela.

Menim, da moramo na šoli graditi na tem, kar imamo, in k temu dodati še tisto znanje, kar nam ga še manjka in nam je dosegljivo, bodisi doma ali v tujini, bodisi v industrijskih razvojnih oddelkih ali v javnih in zasebnih raziskovalnih institucijah.

Želimo prispevati k novi generaciji mladih, ki bodo v znanju in delu videli izziv ter priložnost za osebno in družbeno rast. S takim optimizmom bodo lažje orali v danem okolju, ki raziskavam in razvoju trenutno ni najbolj naklonjeno.