Tiskane izdaje
Ob koncu leta je v navadi, da se oziramo v preteklost. Tako tudi v Znanosti želimo zaznamovati dejstvo, da smo v tem letu dopolnili polnih 30 let nepretrganega izhajanja znanstvene priloge Dela (prva je izšla 29. septembra 1986). Izbor iz tako dolgega obdobja bi seveda presegel možnosti objave, zato vam ponujamo pogled v prvo leto naše šeste petletke, torej v leto 2012.
To je bilo vsekakor zanimivo leto. V Znanosti je bila objavljena serija člankov o posledicah in protislovjih globalnega segrevanja. Obveščali smo vas o novih dognanjih v razkrivanju genoma. Podrobno smo spremljali vesoljske odprave, ki so med drugim človeštvu prinesle nova spoznanja o rdečem planetu, v tem letu pa je v vesolje poletela tudi astronavtka slovenskih korenin, Sunita Williams. Odzvali smo se na smrt Neila Armstronga, astronavta, ki je prvi stopil na Luno.
Obzorje na obzorju
V Evropski uniji je boljše čase za znanost napovedal najprej sedmi okvirni program evropskih raziskav (7. OP) in nato še osmi, finančno in vsebinsko daleč najbogatejši okvirni program evropskih raziskav, poimenovan Obzorje 2020. Uradno je stekel leta 2014, a so se priprave nanj začele že dve leti prej, ko so bili objavljeni zadnji razpisi 7. OP. Čeprav so bili slovenski raziskovalci uspešni v pridobivanju projektov in s tem evropskega denarja, pa se niso ravno izkazali z učinkovitostjo prijav.
Leto 2012 je bilo krizno leto in tako ne preseneča, da je bilo v Sloveniji premajhno financiranje v središču razprav v znanstvenoraziskovalnih krogih. Zanimivo, letos, ko ni več gospodarske krize, je bilo znova tako. Se je pa pred petimi leti v primerjavi z letošnjim veliko več razpravljalo o delu nacionalne raziskovalne agencije ARRS, še zlasti o postopkih ocenjevanja projektnih prijav.
Projekt ERC
Od odmevnih pogovorov z domačimi znanstveniki omenimo tistega s predsednikom Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akad. prof. dr. Jožetom Trontljem, ki je razložil, zakaj brez etike ni mogoče razumeti preteklosti. V preteklost nas je odpeljala tudi dr. Vida Deželak Barič, ki je bralce Znanosti seznanila s podatki o žrtvah druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Kako znanost razumejo mladi, je pokazal njihov odziv na razpis eseja z naslovom Ali je mogoče zaupati znanstvenikom?. Esej je razpisala Slovenska znanstvena fundacija, mi pa smo objavili najboljše prispevke.
Na poti do diplome
Za prilogo Znanost v letu 2012 je bilo značilno tudi to, da je v njej 8. novembra prvikrat izšla tematska stran Na poti do diplome (nekaj mesecev je izhajala na dva tedna, nato do konca leta 2013 enkrat na mesec). Tam smo med drugim veliko pisali o našem odnosu do nadarjenih in o (boljših) praksah v drugih državah. Tako je uspešen madžarski model dela z nadarjenimi predstavil predsednik tamkajšnjega nacionalnega podpornega centra za talente in predsednik evropskega sveta za izjemno sposobne, dr. Peter Csermely. Žal skoraj vse, kar je bilo o (ne)strateški skrbi za nadarjene v Sloveniji napisano pred petimi leti, še vedno velja.
Sklenimo pogled v leto 2012 z ugibanjem, katera beseda je takrat najbolj zaznamovala znanost. Sodeč po objavah je bila to nanotehnologija, saj je takrat že »vdrla« na najrazličnejša znanstvena področja.
Ničvredne prijave
To je bil dober rezultat, ki je presegel tudi slovensko uspešnost v šestem okvirnem programu. Slabše pa so se naši raziskovalci odrezali po učinkovitosti svojih prijav evropskih projektov. Povprečni delež uspešnih prijav v EU je bil 21 odstotkov, slovenskih 16,5 odstotka je bilo precej pod povprečjem.
Po besedah nacionalnega koordinatorja dr. Petra Volaska je bil tako slab delež uspešnosti posledica izredno velikega števila slovenskih prijav glede na število prebivalcev in tudi raziskovalcev v naši državi. A najbolj je bodlo v oči, da so bile mnoge od prijav napisane samo zato, da bi prijavitelji pridobili državno subvencijo. Po spremembi podeljevanja subvencij se je tovrstna preračunljivost, tako Volasko, precej zmanjšala.
Ostalo pa je vprašanje, kako označiti raziskovalce, ki so menda namenoma pisali ničvredne prijave. V komentarju smo izrazili upanje, da jih nihče ni imel za iznajdljive, saj bi to pomenilo toleranco do nevestnega, celo nemoralnega početja tistih, ki so vede tratili javni denar in čas ocenjevalcev, s tem pa sebi in drugim slovenskim raziskovalcem zbijali ugled.
