Tiskane izdaje
Finski znanstveniki so med zanimivo obsežno študijo identificirali dva gena, ki sta očitno povezana s tendenco nasilnega vedenja. Genska analiza, opravljena na skoraj 900 obsojenih nasilnežih na Finskem, je namreč pokazala, da pri posameznikih s tema dvema genoma obstaja kar 13-krat večja verjetnost za ponavljajoče se nasilno vedenje. Mar torej za to hudo obliko kriminalitete obstaja tudi prirojen, biološki temelj?
Po mnenju avtorjev študije, objavljene v reviji Molecular Psychiatry, je skoraj desetino vseh nasilnih zločinov na Finskem mogoče pripisati ljudem s prav tema dvema genotipoma. O tem, pravijo, skoraj ni dvoma, kljub temu pa zgolj na podlagi takšnega podatka ni mogoče vnaprej določiti, kdo bo postal nasilen kriminalec in kdo ne.
V nasilnem vedenju je namreč zelo verjetno udeleženih še veliko drugih genov, pomembno vlogo pa seveda igrata tudi okolje in vzgoja. Zato celo večina posameznikov z »visokorizično kombinacijo obeh omenjenih genov« nikdar ne zagreši zločina, poudarja tudi avtor tokratne študije dr. Jari Tiihonen s Karolinskega inštituta v Stockholmu.
»Preprosto povedano bi lahko rekli, da bi na Finskem, če ta dva gena ne bi obstajala, imeli od pet do deset odstotkov manj nasilnih zločinov,« je prepričan profesor Tiihonen. »Žal pa še ne poznamo vseh podrobnosti mehanizma, ki sproža nasilje. Navsezadnje so primeri res hudega nasilja med splošnim prebivalstvom zelo redki. Zato je mogoče s precejšnjo gotovostjo reči, da je tudi pri ljudeh z močno izraženim 'genskim tveganjem' nevarnost, da bodo dejansko zagrešili zločin z elementi nasilja, zelo majhna.«
Kljub vsemu pa je tokratna študija, opravljena s posrednim ali neposrednim sodelovanjem 895 zaprtih nasilnežev, prva, ki se je na takšen način lotila podrobnega pregleda genske slike tolikšnega števila obsojenih zločincev.
Za vsakega od njih so izdelali poseben profil, pri katerem so upoštevali naravo prestopka ali zločina; v tem okviru so zaprte prestopnike razdelili na nasilne in nenasilne. In povezava med odkritima »rizičnima« genoma ter vedenjsko zgodovino proučevancev je bila najizrazitejša prav pri 78 ljudeh z »izjemno nasilnim profilom«.
»Nasilniška« gena
Ti »visokorizični« posamezniki so skupno zagrešili 1154 umorov, ubojev, poskusov umora ali bili udeleženi v zelo nasilnih pretepih. Tudi člani kontrolne skupine 114 zaprtih zlikovcev so imeli na vesti najmanj en umor. In pri vseh so odkrili nizkoaktivno različico gena za monoamin-oksidazo A (MAOA), včasih imenovanega tudi »bojevniški gen« zaradi njegove očitne povezave z agresivnim vedenjem. (Zaporniki, uvrščeni v kategorijo nenasilnih, niso imeli takšnega genskega profila.)
Raziskovalci so ugotovili, da je ošibljena različica gena za monoamin-oksidazo A – encim, ki v možganih »briše« živčni prenašalec dopamin – pri najbolj nasilnih večkratnih zločincih občutno bolj navzoča kakor pri ostalem prebivalstvu. Pri približno 60 odstotkih zlikovcev (z najmanj desetimi nasilnimi zločini na vesti) so odkrili takšno nizkoaktivno različico gena za omenjeni encim, medtem ko je prevladujoči vzorec pri večini prebivalstva okoli 40 odstotkov. Ta podatek po mnenju dr. Tiihonena navaja k sklepu, da takšna različica gena igra pomembno vlogo pri določanju ali nadziranju izjemno nasilnega vedenja.
Pomanjkanje omenjenega encima lahko privede do »dopaminske hiperaktivnosti«, zlasti kadar človek uživa alkohol ali amfetamine, pojasnjujejo avtorji študije. Velika večina vseh Fincev, obsojenih zaradi hudega nasilništva, je zločin zagrešila pod vplivom alkohola ali tovrstnih substanc.
Tudi za drugi »nasilniški« gen, imenovan kaderin 13 (cadherin 13, CDH13), ki je udeležen pri komunikaciji med možganskimi celicami in so ga v preteklosti že povezali z nadzorom nad impulzivnim vedenjem, so finski raziskovalci odkrili povezavo z najhujšimi nasilniškimi zločini.
Skratka, »po konservativnih ocenah je od pet do deset odstotkov zločinov z elementi skrajnega nasilja na Finskem mogoče povezati s specifičnima genotipoma MAOA in CDH13,« se glasi ugotovitev tokratne finske študije.
Svobodna volja
Toda, kot rečeno, profesor Tiihonen priznava, da zgolj z gensko sliko še ni mogoče zanesljivo napovedati, kaj bodo – ali ne bodo – zagrešili »gensko rizični« posamezniki. »Na človekove mentalne sposobnosti vpliva zelo veliko reči. Toda edina zares ključna je ta, da človek razume posledice svojih dejanj in je zmožen nadzirati svoje vedenje.«
Dr. Christopher Ferguson z univerze Stetson na Floridi se strinja. »Vsekakor se moramo zavedati, da ne obstajata gen ali dva, ki bi sama po sebi kodirala nasilje in zločinsko dejavnost,« je dejal v odzivu na finsko študijo. »V dobršni meri smo res produkt genetike in okolja, toda to nam nikakor ne jemlje svobodne volje in vsakokratne presoje, kaj je prav in kaj ne.«
Kljub takšnemu stališču, ki ga zagovarjajo številni znanstveniki, je že znanih nekaj primerov, ko so odvetniki prav s sklicevanjem na »rizično« ali »neugodno« gensko sliko svojih nasilnih varovancev na sodišču zanje poskusili doseči milejšo kazen. Pa tudi dr. Ferguson apriorno ne zavrača ugotovitev tokratne finske študije. Nasprotno, takšne raziskave po njegovih besedah zagotovo prispevajo k boljšemu razumevanju dejavnikov, udeleženih pri nasilnih zločinih.
»Tovrstne študije so dokaz, da na nezanemarljiv odstotek našega vedenja – tudi kar zadeva nasilje – vplivata tudi biologija, torej naši geni, in anatomija naših možganov,« je poudaril. »Zagotovo je pomembno dognati, od kod natanko izvirata zločin in nasilje, toda zato nam še ni treba spreminjati veljavnega pravosodnega sistema.«
Vplivi okolja
Po besedah dr. Bretta C. Habersticka z inštituta za vedenjsko genetiko na Državni univerzi Kolorada je finska študija »še en dokaz, kako težko bo identificirati gene za kriminalno vedenje«. Zato predlaga še eno takšno študijo – »pri kateri pa bo nujno treba upoštevati tudi vplive okolja,« je odločen.
Doktor Jan Schnupp, predavatelj nevroznanosti na univerzi v Oxfordu, je še bolj kritičen. Trdi namreč, da ima oba »rizična« gena lahko skoraj polovica vseh ljudi, zato bi bilo »veliko pretiravanje, če bi ju kratko malo kategorizirali kot gena za nasilje. Resda lahko v kombinaciji s številnimi drugimi dejavniki človeku otežita nadzor nad lastnimi nasilnimi vzgibi, nikakor pa mu vnaprej ne določata zločinske življenjske poti.«
Tudi dr. Malcolm von Schantz, molekularni nevroznanstvenik z univerze v Surreyju, je prepričan, da najnovejša dognanja ne bodo nadomestila koncepta svobodne volje in odgovornega vedenja slehernega posameznika. »Domnevam pa, da nam bodo takšne ugotovitve nekoč omogočile, da s pravočasnim strokovnim pregledom ljudi iz rizičnih okolij ugotovimo, ali jim morda grozi nevarnost, da postanejo nasilni prestopniki, in jim ponudimo ustrezno pomoč, še preden bi res zagrešili nasilen zločin.«
