Inštitutska zgodba ... za novejšo zgodovino

Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) je eden največjih in najstarejših humanističnih inštitutov v Sloveniji. Vseh šestinpetdeset let deluje v prostorih Kazine v središču Ljubljane. Na začetku prejšnjega meseca je vlada, na predlog ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, sklenila, da stavbo Kazine dodeli Univerzi v Ljubljani za rešitev prostorske stiske Akademije za glasbo. Toda s to rešitvijo je vlada ustvarila nov problem, saj še nima ustreznih prostorov za INZ.

Na omenjenem inštitutu so poleg tega za ta vladni sklep izvedeli šele iz medijev. Pred tem jih, kot so takrat zapisali tudi v sporočilu za javnost, o predlogu resornega ministrstva in celotnem postopku sploh nihče ni uradno obvestil.

Odzvali smo se njihovemu vabilu, da javnosti še podrobneje predstavijo stališče inštituta. INZ navsezadnje ni kak nepomemben »inštitutek«, ima širok krog sodelavcev in je razmeroma uspešen pri pridobivanju nacionalnih in mednarodnih projektov. S svojim znanstvenim delom si je zagotovil tudi mednarodni ugled.

Izključitev

Direktor INZ, dr. Damijan Guštin, pravi, da se ne morejo sprijazniti s tem, da jih je resorno ministrstvo povsem izključilo pri odločanju o zadevi, ki je tudi zanje vitalnega pomena.

»Kazina, ki smo jo do leta 2010 tudi upravljali, je vsekakor del identitete INZ. Še vedno zasedamo dobrih 45 odstotkov vseh prostorov stavbe, do odcepitve arhiva od INZ smo bili kar 80-odstotni uporabniki. V preteklem desetletju smo izvedli temeljito prenovo in sanacijo kletnih prostorov, kjer so shranjena knjižnična in arhivska gradiva in ki jih je pred tem ogrožala vlaga. Za to prenovo je šlo več kot 1,5 milijona evrov, smo pa z njo dosegli cilj in zavarovali gradivo. Že to nazorno kaže, da INZ nikakor niso samo nekakšne pisarne, ki bi jih zlahka preselili. Zavedamo pa se, da je Kazina ena od najbolj občudovanih stavb v Ljubljani. V minulih desetletjih je, kolikor nam je znano, bilo že nekaj poskusov izselitve našega inštituta, nazadnje je to pred nekaj leti poskusila ljubljanska mestna občina, vendar nikoli ni bilo uradne pobude. Nato pa se je pojavila ideja, da se v to stavbo vseli akademija za glasbo. O tem je bilo podpisano tudi pismo namere. Javnosti je bila predstavljena le ena stran, kot da je Kazina prazna stavba.«

Kako zelo je ravnanje resornega ministrstva in vlade prizadelo raziskovalce Inštituta, nam je razkril še dr. Aleš Gabrič, član upravnega odbora INZ: »Rad bi poudaril, da je v tem primeru šlo za zelo nekorekten postopek. Ljubljanska univerza ima očitno zelo dobro lobistično službo, njim je vlada v celoti prisluhnila, nas pa so hkrati obšli. Ker smo daleč največji uporabnik stavbe, bi nas menda morali pritegniti in vprašati za naše mnenje o načrtovani izselitvi ter nas tudi povabiti k dogovorom v zvezi s tem. A nič od tega se ni zgodilo. Kot da nikogar nič ne briga, da smo po vseh merilih uspešen javni raziskovalni inštitut, ki ima tudi eno največjih tovrstnih knjižnic v državi,. Uporabljajo jo tudi študentje te univerze, ki bo zdaj prišla v to stavbo. In če se da vse to prečrtati z enim vladnim sklepom, se res lahko vprašamo o prihodnjem razvoju naše humanistike.«

Omenjena knjižnica INZ ima, po besedah njenega vodje, Igorja Zemljiča, zdaj več kot 40.000 enot gradiva na več kot dveh kilometrih polic in je verjetno največja knjižnica za zgodovino 20. stoletja na območju nekdanje Jugoslavije. »Poleg unikatnih 15.000 nacističnih knjig hranimo še vse najpomembnejše časopisje iz tega časa. Imamo pa tudi nekaj zelo dragocenega več sto let starega gradiva. Naša najstarejša knjiga so Petrarcove Kancone in soneti iz leta 1526.« Vsekakor bi za ustrezno preselitev takšne knjižnice potrebovali ustrezne prostore, ki jih zdaj imajo in jih na novo v Ljubljani verjetno ne bo lahko pridobiti.

Center za digitalno humanistiko

Predsednik znanstvenega sveta INZ, dr. Žarko Lazarević, nam je povedal, da na inštitutu spoštujejo željo glasbene akademije, da uredi svoje prostorske razmere. »Mi se ne moremo in nočemo spuščati v ocenjevanje, če je Kazina najustreznejša rešitev. To morajo narediti drugi. Radi bi le, da se upošteva tudi naš interes za stabilnost delovanja. Dejstvo je, da nismo klasičen humanistični inštitut. Smo tudi eden osrednjih državnih centrov za digitalno humanistiko, še posebno za zgodovinopisje. Za svoje delovanje potrebujemo čisto določeno tehnično infrastrukturo. To smo v preteklih letih vzpostavili – imamo namenske prostore z ustreznim hlajenjem, imamo močno spletno povezavo in tako naprej. Vse to potrebujemo kjerkoli že bomo.«

Lazarević je opozoril tudi na to, da so se že pojavile zadrege, kaj v takšnih razmerah narediti s ponujenim knjižnim in drugim gradivom. »Pred kratkim smo dobili dve takšni ponudbi uveljavljenih raziskovalcev, eden je iz Nemčije; skupaj obsegata okoli 5000 knjig. Takšni zaključni knjižni fondi so za raziskovalce sicer zelo dobrodošli, a zdaj smo pred resno dilemo, ali je v takšnih okoliščinah sploh še mogoče opraviti takšne prevzeme.«

Vsi naši sogovorniki so se strinjali, da se na inštitutu že občuti negotovost in da je to tudi poseben pritisk na njihovo raziskovalno delo. Gabrič pravi: »Dokler bo trajala ta negotovost, bo trpel tudi naš delovni proces. Človek ne more dobro delati, če ne ve, kaj bo z njim v bližnji prihodnosti. Mi vendar ne moremo v kakšne na pol v dodelane prostore.«

Že čez pet let ...

Po vsem tem je mogoče resno dvomiti o razumnosti ministrske in vladne presoje, ki stisko ene državne institucije rešuje na plečih druge oziroma vseh drugih najemnikov Kazine. V INZ vendar upajo, da jih bo vlada dejavno vključila vsaj v izvedbo sklepa. Čeprav vlada ni določila roka za izselitev, je vendar očitno, da naj bi ga uresničili že v nekaj letih. Akademija za glasbo ima namreč v svojem časovnem načrtu že objavljen rok vselitve v Kazino, in sicer februar 2020.