Tiskane izdaje
Ta ocena bo potrjena ali zavrnjena v prihodnjih tednih, že zdaj pa jo utemeljuje najnovejša analiza washingtonskega inštituta Worldwatch, ugledne nevladne organizacije za spremljanje kvalitete okolja in trajnostne naravnanosti sodobne družbe. Po ocenah te ustanove so bili izpusti ogljikovega dioksida, ki mu pripisujejo glavno vlogo v segrevanju svetovnega ozračja in spodbujanju podnebnih sprememb, v zadnjem letu 2,5 odstotka višji kot leto prej. Prevedeno v tone to pomeni, da smo v zadnjem letu v ozračje izpustili dodatnih 37 milijard ton tega toplogrednega plina.
Kaj ta rast pomeni, najbolj zgovorno pove podatek, koliko prostora nam še ostane do ravni, s katero bomo presegli prag povišanja povprečne svetovne temperature za dve stopinji Celzija nad temperaturo, ki je prevladovala v predindustrijski dobi. Odgovor je, da ne veliko. Če se hočemo izogniti nepovrnljivim spremembam v okolju, takim, ki bodo skorajda zanesljivo nepredstavljivo spremenile življenjske razmere na našem planetu ob koncu stoletja, lahko v zrak v prihodnjih letih izpustimo le še dober bilijon zloglasnega CO2. To se zdi precej, toda Joel Stronberg, sodelavec inštituta Worldwatch, opozarja, da bomo ob sedanji stopnji rasti izpustov to »kvoto« zapolnili prej kot v eni generaciji.
Že naši otroci se bodo torej znašli pred zidom – če seveda ne bomo izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov učinkovito zmanjšali ali celo odpravili. Je zadnje mogoče? Številni analitiki, od ekonomistov do politikov, prikimavajo in ponujajo veliko poti, od subvencij za razvoj in rabo obnovljivih virov čistejše energije do davčnih in raznih drugih ukrepov, ki naj bi zavrli našo naravnanost k rabi toplogrednih fosilnih goriv. Podnebna pogajanja se medtem vrstijo kot po tekočem traku in konec leta naj bi na konferenci ZN v Parizu postregla z mednarodnim dogovorom, kako, za koliko in predvsem do kdaj zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida v ozračje.
Je mogoče obrniti
Vprašanje se zdi odveč, kajti čemu bi si sicer prizadevali zanj že najmanj 22 let? Toda že pet let, od prvih rezultatov raziskave, ki jo je pri ameriški nacionalni upravi za oceane in atmosfero NOAA vodila ugledna klimatologinja Susan Solomon, ena od vodilnih znanstvenic v Medvladnem panelu ZN za podnebne spremembe, sodelovali pa so tudi klimatologi s švicarskega zveznega inštituta za tehnologijo v Zürichu in s francoskega nacionalnega inštituta za znanstvene raziskave v Gif sur Yvette, se zdi, da je to vprašanje še kako utemeljeno. Glavni zaključek omenjene raziskave, ki jo je vodilo vprašanje, kako bodo različne ravni izpustov ogljikovega dioksida vplivale na naše podnebje, je namreč precej neposreden in krut: čeprav bi nam vse izpuste ogljikovega dioksida po nekakšnem čudežu uspelo že danes neprepustno začepiti, bi se svetovno ozračje še naprej segrevalo.
Mar torej to pomeni, da je podnebje, v katerem smo odraščali, stvar neponovljive preteklosti in da celo sedanjega ne bomo mogli ohraniti za svoje vnuke, pa čeprav bi bili naravnost zgledni pri brisanju vseh ogljičnih odtisov? Klimatologi prikimavajo. Rezultati omenjene raziskave, pa tudi sama dejstva o učinkovanju ogljikovega dioksida, ko ga spustimo v okolje, namreč kažejo, da poti nazaj ni, vsaj ne v prihodnjih tisoč letih.
Oceani kot
Najnovejše med njimi, objavljene oktobra v reviji Nature Climate Change in pred dnevi v reviji Geophysical Research Letters, opozarjajo, da čeprav se bodo koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju zmanjšale, bodo oceani, ki upočasnjujejo segrevanje svetovnega ozračja z absorbiranjem toplote, poskušali vzpostaviti ravnotežje z ozračjem, tako da bodo vanj znova oddajali toploto. Torej, prav oceani, ki dandanes zadržujejo podnebno spremembo, jo bodo tudi dolgoročno ohranjali.
Oceani so tako podobni velikemu lijaku: vase srkajo ogljikov dioksid in toploto in s tem preprečujejo preveliko otoplitev. Hkrati pa preprečujejo vrnitev na nekdanjo, predindustrijsko raven, saj bodo kot velik rezervoar toplote del nje počasi vračali v ozračje še stoletja in tisočletja, opozarjata tudi najnovejši objavi v omenjenih znanstvenih revijah. Med drugim poudarjata, da bo povečanje količine ogljikovega dioksida v ozračju, ki se dogaja v tem stoletju, v prihodnjih stoletjih sprožilo dvig morske gladine, ki bo po učinku domin še pospešil globalno segrevanje.
Neizogiben dvig temperature
Čeprav bi torej čudežno že danes preprečili prav vse izpuste ogljikovega dioksida, se bo po ugotovitvah oceansko-podnebnih modelov temperatura svetovnega ozračja povečala za 0,6 stopinje Celzija. Zaradi te rasti se bodo oceani še naprej segrevali in z zakasnitvijo še naprej segrevali zrak, ledeniki se bodo še naprej talili ter prispevali k povečanju mase oceanov. Po izračunih znanstvenikov na podlagi zapletenih podnebno-oceanskih modelov bi se zaradi časovnega zamika v sprostitvi toplote v oceanih zaradi vsrkanega ogljikovega dioksida podnebje morda kolikor toliko stabiliziralo šele po 40 letih, a ne pri sedanji temperaturi, pač pa neizogibno višji.
Spremembe, povzročene z rastjo temperature, so torej videti neizogibne. Je torej ob teh ugotovitvah sploh smiselno kakršnokoli dogovarjanje in prepričevanje o nujnih omejitvah onesnaževanja ozračja z ogljikovim dioksidom? »Seveda,« meni Susan Solomon. »Namen naše raziskave je bil poudariti dolgoročno naravo sprememb, ki jih ljudje povzročamo v podnebnem sistemu. Vse prevečkrat smo tako raziskovalci kot tudi politiki preveč usmerjeni v to, kaj je mogoče in kaj bi morali narediti do konca stoletja. Pri tem pa je preveč razširjeno prepričanje, da ko bomo enkrat dosegli ta datum, bo problem rešen. Toda ni tako. Rezultati naše raziskave kažejo, da je treba kar čim prej zmanjšati emisije, da bi omejili zelo dolgotrajne posledice. Obstaja vrsta ukrepov, čeprav drastičnih, ki bi jih morali uvesti, da bi zagotovo preprečili rast ravni ogljikovega dioksida v ozračju prek kritičnega praga 450 ppm. Prav dejstvo, da so spremembe nepovrnljive, me še bolj utrjuje v prepričanju, da moramo ukrepati. Ko se zavedaš, da ima nekaj nepovrnljive posledice, moraš ravnati še toliko bolj odgovorno in premišljeno.«
Omenjeno je Solomonova v intervjuju za Znanost povedala oktobra 2009 in kasneje še ničkolikokrat ponovila. Medtem je minilo nekaj let, pred kratkim je bilo objavljeno tudi novo celovito poročilo Medvladnega panela ZN o stanju našega podnebja, ki kaže, da so trendi podnebnih sprememb bolj skrb vzbujajoči, kot smo se zavedali pred leti, še vedno pa smo brez obvezujočega mednarodnega dogovora o omejitvi izpustov ogljikovega dioksida. Bomo tega vendarle sklenili letos?
