Tiskane izdaje
Pobudnica te izvirne in odmevne razstave, ki bo odprta do srede aprila, je bila mlada slovenska raziskovalka dr. Kaja Antlej. Po diplomi iz industrijskega oblikovanja na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je nadaljevala študij kulturne dediščine na filozofski fakulteti in postala prva doktorica heritologije. Po uspešno opravljenem podoktorskem izpopolnjevanju na univerzi v Canberri, za katero je prejela prestižno štipendijo avstralske vlade Endeavour, danes na Deakinovi univerzi v Geelongu v bližini Melbourna predava industrijsko oblikovanje.
Projekt Mala L vodi skupaj s sodelavcem, pridruženim profesorjem Benom Horanom z omenjene univerze, za študijo primera pa so se povezali z mednarodno uveljavljenima paleontologoma, prof. Pat Vickers Rich, ustanoviteljico organizacije za komunikacijo znanosti PrimeSCI na Swinburnovi univerzi, in njenim možem dr. Tomom Richem iz melbournskega muzeja, ter narodnim muzejem volne.
360-stopinjski video izkopavanja
»Razstava ima tri glavne postaje. Najprej se obiskovalci seznanijo z delom paleontologov. Za to smo z ekipo inženirjev in študentov inženirstva odšli na Cape Otway in posneli 360-stopinjski video paleontološkega izkopavanja. Obiskovalci muzeja se tako s priročno opremo za virtualno resničnost potopijo v pravo raziskovanje dinozavrov. Na naslednji postaji, kjer so replika okostja Male L, dvodimenzionalna shematska slika paleoumetnika Petra Truslerja in 3D-natisnjene replike dinozavrove kože, jih seznanimo s paleontološkimi postopki rekonstrukcije dinozavrovega telesa na podlagi najdenih fosilov,« pojasnjuje Antlejeva.
Vrhunec razstave je tretja izkušnja, ko obiskovalci izvedo, da ne obstajajo materialni dokazi, iz katerih bi ugotovili, kakšne barve so bili v resnici dinozavri, temveč da paleontologi določijo barvo na podlagi dveh hipotez, po katerih je treba opazovati naravo, kakršna je danes.
»Na eni strani imamo kuščarje, na drugi ptice in pri obojih je barva določena zaradi kamuflaže v okolju ali seksualnega demorfizma, torej močne barve, ki pritegnejo nasprotni spol. Obiskovalce povabimo, da, potem ko že nekaj vedo o paleontološki metodologiji, kritično razmislijo, kakšne barve naj bi bil dinozaver, in pomagajo soustvariti razstavo.«
V prostoru je 3D-natisnjena rekonstrukcija dinozavra Mala L, ustvarjena na podlagi skenograma ročno izdelane rekonstrukcije podobnega dinozavra Qantassaurus intrepidus. S pomočjo opreme za prikaz virtualne resničnosti in senzorjev leap motion lahko obiskovalci pobarvajo dinozavra po lastni zamisli. Dogajanje se neposredno projicira na velik zaslon, kar spodbuja dejavno sodelovanje še drugih obiskovalcev.
Slišimo, kar so slišali dinozavri
Ozadje praprotnih dreves so avtorji razstave posneli v botaničnem vrtu nedaleč od muzeja. Obiskovalce so s tem opozorili, da lahko tudi v bližini najdejo okolje, v kakršnem so živeli dinozavri, Za poglobljeno izkušnjo so dodali zvoke, kakršni naj bi bili v času dinozavrov. Paleontologi sicer ne vedo, ali so se dinozavri oglašali in kako, zato so vključili le zvoke živali, za katere vemo, da so takrat živele, na primer žab in mrčesa.
V nasprotju s prepričanjem, da je Avstralija gosto posejana z najdišči dinozavrov, kar je verjetno povezano z dejstvom, da imajo zelo razvito paleontologijo, tovrstnih prazgodovinskih odkritij ni prav veliko.
»So pa zelo pomembna, saj govorijo o polarnih, manjših dinozavrih, ki so živeli znotraj antarktičnega kroga v skrajnih razmerah na najjužnejšem delu življenjskega prostora dinozavrov. Antarktika in Avstralija, združeni v celino Godwana, sta bili namreč v tistem času znotraj antarktičnega kroga. Ti dinozavri so živeli v mrazu in snegu v štirimesečni temi in na razmeroma majhnem območju, zato so bili precej manjši od dinozavrov na severu Avstralije,« pojasnjuje Kaja Antlej.
Znano je namreč, da se živali, ki živijo na manjšem območju, na primer na otoku, temu prilagodijo z manjšo rastjo. Dinozavri, kot je Leaellynasaura amicagraphica, so bili toplokrvni, rastlinojedi in imeli so velike oči, prilagojene na vid v temi. Glede na to, da so se prilagodili tako ekstremnim razmeram, še vedno ni jasno, zakaj so pravzaprav izumrli.
»Njihovo raziskovanje nam bo morda dalo odgovore za našo prihodnost, kako se prilagoditi podnebnim spremembam,« upa sogovornica.
V mreži kreativnih
Geelong, nekoč delavsko mesto z bogato industrijsko in inženirsko tradicijo in močno univerzo, ki slovi po inženirstvu, je v zadnjih letih izgubilo skoraj vso industrijo, tudi avtomobilsko tovarno Ford, ki so jo po 80 letih delovanja lani dokončno zaprli. Zdaj to postindustrijsko mesto išče novo identiteto na sicer bogati inženirski tradiciji in s spoznavanjem novih oblik inženirskega ustvarjanja.
»Tako namesto o proizvodnji avtomobilov danes govorimo o karbonskih vlaknih, aplikacijah virtualne resničnosti in drugih ustvarjalnih praksah, ki odslikavajo novo strategijo mesta s sloganom Geelong – pametna in kreativna regija. Razstava, ki smo jo odprli v narodnem muzeju volne, govori o novih oblikah inženirskega ustvarjanja, spoznava nove, še ne dovolj interpretirane vsebine naravne in kulturne dediščine. Ko se pridruži še paleontologija, to lahko učinkovito spodbuja soustvarjanje tudi prihodnjih rodov lokalnega prebivalstva,« je prepričana Kaja Antlej.
Kako nagovoriti dekleta
Projekt močno poudarja pomen žensk v znanosti, v kreativnih industrijah in inženirstvu. Svoje vloge pri postavitvi razstave, kot pravi, niso imele le paleontologinja Pat in ona, temveč tudi mlada francoska kustosinja Marie Allaman, ki je projekt koordinirala na muzejski strani, pri čemer so si prizadevali, da razstava poleg fantov, ki so navdušeni nad dinozavri in sodobno tehnologijo, s kreativnimi in empatičnimi pristopi nagovarja tudi dekleta.
»Predvsem želimo pokazati, da paleontologija in znanost na splošno, prav tako inženirstvo in druga tehnična področja niso le za fante in da študij inženirstva danes nikakor ni več le načrtovanje strojev in proizvodnih procesov. Je veliko širše področje z neposrednim vplivom na življenje ljudi, pa naj gre za razvoj muzejskih izkušenj ali reševanje okoljskih vprašanj.«
Prav zato so Kajo Antlej povabili kot predavateljico na šolo za inženirstvo, ko je ta namesto tradicionalnega poučevanja 'eks katedra' ubrala sodobnejši pristop, pri čemer naj bi študente inženirstva seznanili z oblikovanjem, etnografijo, empatijo in jih naučili širšega razmišljanja.
»Vemo, da bodo že kmalu vsa ponavljajoča se dela opravljali roboti, zato je pomembno, da študente naučimo kritičnega, kreativnega razmišljanja in mehkih veščin, kot sta komunikacija in čustvena inteligenca. Če hočemo biti inovativni, moramo v inženirstvo vključiti tudi humanistične in družboslovne pristope. In ženske,« je prepričana Antlejeva.
