Lekcija z Grenlandije, ki je ne bi smeli pozabiti

Ko je ameriški nacionalni center za podatke o snegu in ledu na začetku poletja opozoril, da se grenlandska ledena plošča letos tali občutno hitreje kot med letoma 1981 in 2010, objava teh podatkov pri večini ni vzbudila posebne zaskrbljenosti. Grenlandija je pač daleč na severu in še vedno tam prebiva zelo malo ljudi. Toda ugotovitve študije, objavljene v najnovejši reviji Geophysical Research Letter, utegnejo brezskrbnost za vedno odpraviti.

Pred dobrimi petdesetimi leti, v obdobju hladne vojne, ko segrevanja planeta še slutili nismo in nas je bolj obvladoval strah pred jedrskim spopadom med zahodno in vzhodno velesilo, so zahodni zavezniki izkoristili strateški položaj Grenlandije in pod njenim ledom v strogi tajnosti ustvarili labirint dvanajstih 150-metrskih rovov do vojaškega oporišča Camp Century.

Po politični otoplitvi, ko je grožnja hladne vojne izpuhtela, so rove z vsem, kar je bilo v njih, zapustili. Po prepričanju tistih, ki so vedeli zanje, naj bi globoko pod ledom za vedno ostali nedosegljivi.

In imeli bi prav, če se ne bi skoraj hkrati s politično pojavila tudi fizična globalna otoplitev. Proces segrevanja ozračja, ki ga samo s podpisom mednarodnega dogovora in še tako trdnimi stiski rok državnih voditeljev ni mogoče ustaviti, zdaj tali grenlandsko morsko ledeno ploščo. Z njenim vse hitrejšim taljenjem pa narašča tveganje, da bo prej ali slej prišlo na dan vse, kar je ostalo zakopanega v rovih globoko pod ledom – predvsem veliko za okolje škodljivih snovi.

V ledenem oklepu

Kot navaja članek v avgustovski reviji Geophysical Research Letters, se odpadni material iz opuščenega tabora Century iz obdobja hladne vojne razteza na dobrega pol kvadratnega kilometra površine. Na tej površini naj bi pod ledom ostalo okoli 200 tisoč litrov dizelskega goriva, precej gradbenega materiala in kakšnih 240 tisoč litrov odpadne vode, v kateri je precej odplak.

»Ugotovili smo, da nobeno od mest z odpadnim materialom ni bilo ustrezno zaščiteno oziroma materiala niso razgradili, kot bi bilo treba,« je v članku zapisal vodilni avtor študije William Colgan, profesor z Yorške univerze v Kanadi.

V opuščenem vojaškem oporišču je zelo verjetno tudi nekaj malega jedrskih odpadkov, vendar ti prof. Colgana ne skrbijo toliko kot nekateri drugi strupeni materiali, ki so ostali za uporabniki oporišča. Največjo skrb vzbujajo poliklorirani bifenili (PCB) – kemikalije, ki so se nekoč na široko uporabljale v električnih napravah in opremi, opozarjajo raziskovalci.

Raziskave na živalih, ki jih je opravila ameriška agencija za varstvo okolja (EPA), so pokazale, da te snovi škodujejo imunskemu sistemu, reprodukcijski sposobnosti, živčnemu sistemu in žlezam z notranjim izločanjem. Podobno te snovi najbrž vplivajo na ljudi, meni EPA in opozarja, da izpostavljenost PCB-jem utegne povečati verjetnost za različne zdravstvene težave, tudi rakava obolenja.

Mesto pod ledom

Kdaj bi te snovi, zdaj še ujete pod ledom, lahko postale nevarne za okolje in posledično za ljudi? Če se bo globalno segrevanje nadaljevalo po sedanjem toku, opozarjajo Colgan in njegovi sodelavci, se bo ledeni pokrov nad ostanki vojaškega oporišča začel taliti čez približno 75 let. Trajalo bi sicer precej dlje, da bi na plano prišlo celotno oporišče, vendar bi medtem voda iz staljenega ledu pronicala skozi led, namočila tamkajšnjo opremo, spirala strupene odpadke in jih odnašala s seboj.

Samo vojaško oporišče so približno 200 kilometrov od grenlandske severozahodne obale zgradili v največji tajnosti leta 1959. Tisti, ki so vedeli zanj, so ga imenovali mesto pod ledom. Celotna infrastruktura je bila namreč zgrajena pod ledom – v tistih letih jo je prekrivala vsaj osem metrov debela ledena obloga. Tedaj še ni bilo sledu o kakem globalnem segrevanju, zato je ledena obloga, zdelo se je tako, zagotavljala tako rekoč popolno zaščito in nevidnost. Po podatkih študije, objavljene v omenjeni reviji, je bilo v oporišču dvesto vojakov. Električno energijo so dobivali iz prenosnega jedrskega reaktorja, za katerega pa so raziskovalci ugotovili, da so ga vojaške oblasti na srečo odstranile in razgradile.

Območje, čeprav odmaknjeno, je bilo strateško zelo pomembno, saj je čez Arktiko vodila najkrajša pot med ZDA in takratno Sovjetsko zvezo. Camp Century je bil eno od številnih oporišč, zgrajenih po dogovoru z Dansko za obrambo Grenlandije. Uradno je bil namenjen znanstvenim raziskavam in testiranju različnih gradbenih strategij za arktično območje. Neuradno pa je šlo za strogo zaupen preizkus ustreznosti gradnje izstrelišča za jedrske rakete v ledu. Program je bil poučenim znan pod oznako projekt Ledeni črv, saj ga je v velikem delu sestavljalo vrtanje 4000 kilometrov dolgega predora skozi led, iz katerega bi lahko hkrati izstrelili 600 raket. Tega predora sicer nikoli niso zgradili, pač pa le nekakšen prototip v obliki poldrugi kilometer dolgega železniškega tira. Projekta namreč danska vlada ni odobrila in tudi ameriško obrambno ministrstvo ga je leta 1963 dokončno opustilo. Štiri leta pozneje so oporišče razgradili.

Narava za nič ne jamči

Vojaki so odšli, v rovih globoko pod ledom pa so marsikaj pustili, prepričani, da bo tam ostalo za vedno. A politični otoplitvi je sledila globalna otoplitev, ki je očitno takrat niso predvideli in ki utegne zdaj, kot opozarjajo raziskovalci v omenjenem članku, ostanke skrivnega in skritega mesta pod ledom prinesti na plano. Kolikšna je verjetnost, da bodo kemikalije, ki so ostale za pred desetletji opuščenim oporiščem, prodrle na površje? »Odgovor je močno odvisen od drugega nepredvidenega problema, in sicer od dejstva, da Arktika že brez tega tveganja doživlja nesorazmerno breme zaradi PCB-jev v okolju. Ti so večinoma končali svojo pot prav na Arktiki zaradi tako imenovanega fenomena kobilice,« pravi Colgan. Kot pojasnjuje, se to zgodi, ko v toplih območjih onesnaževala spuščajo v okolje, ta izhlapijo v ozračje, nato jih veter zanese v hladna območja, kjer znova posedejo na tla in se tam kopičijo.

Čeprav je okolje tabora Century zelo odmaknjeno, pa raziskovalci menijo, da vendarle obstaja tveganje, da bodo te snovi škodovale Grenlandiji in njenim redkim prebivalcem.

»Ekosistem Grenlandije, kot na splošno arktični ekosistem, je precej krhek. Življenje tam pravzaprav visi na nitki,« pojasnjuje Colgan. »Čeprav je prebivalstva razmeroma malo, je na Grenlandiji vendarle kar nekaj ljudi, ki se preživljajo z lovom. Ti bi lahko bili izpostavljeni škodljivemu vplivu teh kemikalij prek virov hrane, ki so neločljivo povezani z njihovih načinom življenja.«

Raziskovalci, ki so, kar je ostalo od oporišča, proučili, kolikor se je dalo, upajo, da bodo ti ostanki kar najdlje ostali ukleščeni v led. Vsekakor pa bi samo oporišče, pozabljeno več desetletij, moralo postati pomembna lekcija, ki uči, da v naravi ni mogoče za nič stoodstotno jamčiti – zlasti ne zdaj, ko je zaradi podnebnih sprememb še bolj nepredvidljiva.

Šestkrat hitrejše segrevanje

Nepredvidljivost je najbolj izrazita prav na območju Arktike. Tako ne preseneča vest, ki je konec tedna zakrožila po svetu, da kljub letošnji izjemno nizki julijski temperaturi, izmerjeni na postaji Summit, stopnja taljenja ledu na Grenlandiji v zadnjih desetletjih narašča hitreje, kot so predvideli meteorološki in podnebni modeli. Nedavna raziskava temperatur ozračja in taljenja ledu blizu te raziskovalne postaje med letoma 1982 in 2011 opozarja, da se tamkajšnje okolje segreva šestkrat hitreje od svetovnega povprečja.

Segrevanje Grenlandije je še zlasti izrazito po letu 2000. Tako je bilo kar osem od dvanajstih rekordno visokih mesečnih temperatur izmerjenih po letu 2000 in deset od dvanajstih po letu 1990. In še podatek za tiste, ki zaradi letošnje presenetljivo nizke julijske temperature v okolici raziskovalne postaje Summit dvomijo o trendu segrevanja Grenlandije: vse rekordno nizke mesečne temperature, z izjemo letošnje julijske v okolici postaje Summit, so se zgodile pred letom 2000.