Tiskane izdaje
Proizvajalec letal Piper iz ZDA je prikazal v Sloveniji zadnje izpopolnjeno letalo, ki pri večji moči motorja omogoča krajšo vzletno stezo ter daljši dolet z večjo maso potnikov in tovora ob povečani varnosti.
Vrednost enomotornega turbopropelerskega letala piper M600 je v letalnih sposobnostih in razkošju štirisedežne potniške kabine. Konstruirano je predvsem za lastnike, ki želijo daljši doseg potovanja in večjo hitrost pri še vedno sprejemljivih stroških, na kar sta bistveno vplivali spretna izbira aerodinamičnega profila in konstrukcija novega krila.
Letalo je namreč nadgradnja priljubljenega meridiana, ki je zaradi turbopropelerskega pogona cenejši za uporabo kot reakcijska letala, po svetu pa ga uporabljajo zasebni lastniki, prav tako organizacije za izposojo letal. Na poti svetovne turneje najnovejšega Piperjevega izdelka je predstavitev omogočilo slovensko podjetje Cirrus na letališčih v Mariboru in Ljubljani. Letalo lahko upravlja en pilot, v težjih meteoroloških razmerah, pri letenju na večja letališča, v države s skromnejšo radionavigacijsko opremo ali kontrolo letenja pa je potreben še drugi.
V primeru neodzivne posadke
Konstruktorji so se z letalom M600 glede varnosti približali airbusu A320, ki ga med potniškimi letali sam najbolje poznam. Različnim vrstam zaščite so dodali še eno za primer neodzivne posadke. Letalo se v takem primeru z avtopilotom spusti na nižjo višino z več kisika.
V kabini je vsak od dveh sprednjih pilotskih sedežev opremljen za samostojno letenje s popolnim nadzorom. Potniki imajo na dosegu roke kisikove maske, če bi se znižal zračni tlak pritisk v kabini, pred udobnimi sedeži je zložljiva mizica z usb-priključki, na voljo je tudi satelitski telefon.
Pilota imata pred seboj tri zaslone garmina G3000, ki prikazujejo najpomembnejše podatke za letenje in upravljanje vseh sistemov. Vsak od njiju ima pred seboj ekran, razdeljen na dva dela. Na večjem je prikaz umetnega horizonta z magnetnim kompasom in navigacijskim instrumentom HSI in v ozadju tridimenzionalni posnetek zemljišča, čez katero letalo leti. Na manjšem vidimo v tlorisu karto letališča ali prikaz navigacijske karte z zračnimi potmi in posebej označenim trenutnim načrtom leta, izberemo lahko prikaz delitve zračnega prostora, s stališča varnosti pa je najzanimivejša predstavitev višjega terena od trenutne višine v okolici letala, obarvana rdeče. Srednji ekran med pilotoma, imenovan MFD, je razdeljen na tri dele. Poleg motorskih instrumentov, položajev in statusov opreme so tudi radarske slike meteoroloških pojavov pred letalom, prikaz meteoroloških podatkov na letališčih METAR in podobno.
Več varnostnih sistemov
Pilota varnostni sistemi na zemlji opozarjajo na prehitro približevanje letal in nepravilne vstope na vzletno stezo, v zraku pa TCAS opravlja podobno funkcijo. Upravljanje računalnikov izvaja posadka prek dveh dodatnih ekranov na dotik s prstom, vklaplja in spreminja komunikacijske frekvence, aktivira navigacijski načrt, določa smer in višino leta. Pod ekranom so trije okrogli gumbi za hitre spremembe nastavitev in uporabo v sili.
GFC700 je sistem, povezan z aerodinamičnimi krmili letala. Večino podatkov pridobi iz dvojnega AHRS, pošilja pa jih avtopilotu, usmerjevalcu leta (FD) in avtomatičnemu trimerju. Poleg zaščite pred preveliko ali premajhno hitrostjo ter čezmernim nagibom je ena zanimivejših funkcij vodenje letala v fazi prekinjenega pristajanja (GA) z možnostjo vklopljenega avtomatskega pilota. V primeru nenamernega izklopa sledi svetlobno in zvočno opozorilo in takrat se začne »ročno delo«, pri čemer pilot s pogledom na umetni horizont in brzinomer ter druge instrumente analizira položaj ter smer letala in ga upravlja s premiki krmil z rokami in nogami. Take situacije zahtevajo stalno trenažo pilotov, kriterij so ure in pristanki v zadnjih 30 dneh.
Hitreje do cilja
Del standardne opreme je sistem za prepoznavo hipoksije v kombinaciji s hitrim spuščanjem letala. Če se pilotu delež kisika v krvi zniža pod določeno raven in tudi glede na druge znake, ki jih sistem prepozna kot neprimerno upravljanje letala, avtomatski pilot začne spuščati letalo na višino z zadostno količino kisika za normalno delovanje človeškega organizma. Mednarodno priznana zgornja meja letenja z letali brez kabine pod dodatnim zračnim pritiskom je višina 12.500 čevljev pri QNE. Druga zanimivost je vgrajen sistem za letenje v območju zaledenitev.
Letalo piper M600 je naredilo velik korak v razvoju pri varnostnih sistemih. Prav tako je ugodno za uporabo, saj lahko pristane na travnati ali asfaltni stezi. Leti na »nezasedenih« nivojih leta pod 8534 metri (FL280), reakcijska letala pa večinoma nad FL300, zato mu v praksi velikokrat odobrijo direktne smeri oziroma bližnjice do izstopno-vstopnih točk območij posameznih zračnih kontrol. Tako se načrtovani čas leta skrajša. Zaradi fleksibilnosti direktnega leta in časa odhodov je tako z M600 mogoče obiskati dva kraja v istem dnevu, kar sem imel priložnost videti pred leti, ko sem bil vključen v proces logistike na podobnem letalu.
