Tiskane izdaje
Ta kriza se je začela že pred časom, nanjo pa v zadnjem obdobju opozarjajo skuše v morju, ki obliva Grenlandijo. Še pred nekaj leti teh malih mastnih rib tam niso poznali. Videti jih je bilo v vodah le do višine Velike Britanije, kjer so se običajno zadrževale zahodno ob otoku, preden so ob prihajajočem poletju z norveškim tokom odplavale proti severovzhodu na območja z več hrane.
Toda pred slabim desetletjem, leta 2007, so jih prvič v velikem številu opazili v Irmingerjevem morskem toku v vodah okoli Islandije. Na oceanski poti so se očitno tam, kjer so nekoč zavile desno, zdaj usmerile na levo.
Štiri leta kasneje so skuše prodrle že tudi v vode okoli Grenlandije, na veliko veselje tamkajšnjih ribičev, in nato čedalje pogosteje končale svojo pot v njihovih mrežah, tako da so leta 2014 predstavljale že 23 odstotkov prihodkov grenlandskega izvoza. »Postale so šolski primer, kako lahko podnebne spremembe vplivajo na gospodarstvo celotne države,« je v obvestilu za javnost letos jeseni zapisal Teunis Jansen, raziskovalec s Tehniške univerze na Danskem.
Selitve proti tečajema
Skuše pa še zdaleč niso edina vrsta organizmov, ki jih podnebne spremembe silijo v migracijo. Čedalje višje temperature so proti obema tečajema pognale celotne skupine živalskih in rastlinskih vrst ali pa pomnožile pojav bolezni tako na rastlinah kot na drugih organizmih in spremenile vremenske vzorce, od katerih je odvisen obstoj marsikatere vrste.
Še posebej prizadeti so prav morski organizmi. Kot navaja poročilo, ki ga je za svoj letni kongres pripravila najstarejša nevladna naravovarstvena organizacija, Mednarodna zveza za varovanje narave in naravnih virov (IUCN), morski organizmi migrirajo proti severu po stopnji, ki je petkrat hitrejša od migracije kopenskih živali.
Poročilo, ki ga je napisalo 80 znanstvenikov iz dvanajstih držav, velja za do zdaj najboljši zbir rezultatov raziskav o segrevanju oceanov. Predstavili so ga na letni konferenci IUCN na Havajih, v okolju sredi oceana torej, ki ga vsebina poročila še kako zadeva. To namreč z jasnimi podatki opozarja, da segrevanje oceanov že – po vsej verjetnosti nepovrnljivo – vpliva na tako rekoč vse ekosisteme na našem planetu, od polarnih do tropskih.
Premik populacij
Pomeni pa tudi, da so nekatera tropska območja izgubila veliko ribjega življa, kar se že pozna v skromnejšem ulovu in gospodarskem dobičku v ribištvu tamkajšnjih držav. V Zahodnem Indijskem oceanu je otoplitev morske vode uničila obsežna območja koralnih grebenov, od katerih so odvisne številne ribje vrste. Njihovo število se je zdesetkalo, tudi zaradi uvedbe bolj uničevalnih ribiških tehnik.
V Jugovzhodni Aziji zato že pričakujejo, da bo letošnji ulov prav zaradi selitve ribjih vrst v hladnejše vode za deset do 30 odstotkov slabši kot med letoma 1971 in 2000. Stanje pa se bo le še slabšalo, saj odsotnost manjših plenilskih vrst negativno vpliva na večje plenilce v zgornjem delu prehranjevalne verige.
Blažilni učinek
»Če bi se ta toplota, ki so jo posrkali oceani, namesto v vodi znašla v ozračju, in to v sloju dveh kilometrov nad površino planeta namesto v sedanjem 10-kilometrskem sloju, se temperatura na Zemlji ne bi dvignila za stopinjo Celzija, temveč kar za 36 stopinj,« opozarja Dan Laffoley, eden od vodilnih avtorjev poročila.
Doslej so nas torej oceani uspešno varovali pred najslabšimi vplivi podnebnih sprememb. Kljub temu pa te že načenjajo za nas življenjsko pomembno varovalno sposobnost oceanov. Temperature počasi, a vztrajno naraščajo, dvig pa je najbolj dramatičen prav na Arktiki. Od leta 1980 so temperature nad Arktičnim oceanom narasle za 1 do 2 stopinji Celzija in sprožile pospešeno taljenje morskega ledu in spodnje strani ledenikov.
»S tanjšanjem morskega ledu se domine podirajo naprej: povzroča cvetenje planktona, posledica tega pa so temeljiti premiki v dosegljivosti hrane v celotnem ekosistemu,« pojasnjuje Olof Linden, specialist za morsko okolje na Svetovni pomorski univerzi v okviru Mednarodne pomorske organizacije ZN in avtor poglavja o Arktiki v omenjenem poročilu.
Prezrta vloga ledu
»Sprememba v pokritosti z morskim ledom na arktičnih območjih dramatično vpliva na ekosistem in biološko pestrost,« poudarja Linden. »Na površini je mešanica planktona in kratkoživih morskih rib, na primer slanikov raznih vrst, ki tam živijo. Ostrižnikov in vahenj, ki ne morejo živeti samo od planktona, pa tam ni več.«
Višje temperature vplivajo tudi na populacije ptic na Arktiki. Število galebov se je v arktičnem delu Kanade med letoma 1986 in 2011 zmanjšalo kar za 70 odstotkov, število legel arktičnega velikega galeba na Škotskem pa za 74 odstotkov. Črnonogi troprsti galeb na Norveškem utegne izumreti že v desetih do stotih let.
Arktična poletja, ko je morskega ledu najmanj, so se na celotni Arktiki podaljšala za pet do deset tednov, v Barentsovem morju pa celo za dvajset tednov. To podaljšanje je sesalce, ki so odvisni od ledu, potisnilo prav na rob preživetja. S krčenjem morskega ledu se manjša reproduktivnost tjulnjev, severni medvedje pa utegnejo v 50 do 70 letih celo izginiti iz tega območja, navaja poročilo.
In kot da to ne bi napovedovalo dovolj črne prihodnosti, poročilo opozarja še na tveganje, da bo čedalje bolj topla arktična voda sprožila sprostitev milijard ton toplogrednega metana, ki je zdaj ukleščen v zamrznjenem permafrostu in na morskem dnu.
Nehote sredi eksperimenta
Za arktične organizme sicer velja, da so še posebej občutljivi za segrevanje oceanske vode, saj je njihov jedilnik zelo omejen, njihov obstoj pa je vezan tudi na specializiran način lova in mesta, kjer živijo. Poznamo sicer načine, kako bi morda lahko zmanjšali ranljivost arktičnih ekosistemov zaradi človekovih pritiskov. To so nadzor nad izpusti toplogrednih plinov, nadzor nad izpusti odpadne in balastne vode iz ladij, ki pljujejo na arktičnem območju, in preprečevanje izlivov nafte, navaja Linden.
V poštev pridejo tudi morska zaščitena območja, ki bi med drugim lahko preprečila spore med državami z ribiškimi interesi, ki bi nastali ob nadaljnji migraciji rib v hladnejše vode. Njihov uspeh pa bi bil močno odvisen od njihove velikosti. Zajemati bi namreč morala več habitatov iste vrste in različnih tipov na istem območju, da bi ohranila ekosistem, meni Linden.
Posebej je omenil nedavno razširitev Papahānaumokuākeja, rezervata nedaleč od Havajev, ki bo s poldrugim milijonom kvadratnih kilometrov največje morsko zavarovano območje na svetu. Zanimivo je, da je tudi Rusija napovedala povečanje svojega arktičnega narodnega parka, v katerega namerava vključiti še otočje Dežela Franca Jožefa in dele bližnjih morskih območij. Tako bi to postal največji ruski narodni park kot zatočišče za morski živelj na 88.000 kvadratnih kilometrih.
Nič več le zgodba o koralah
Vendar ti rezervati ne morejo odpraviti tveganja, ki ga prinaša segrevanje oceanov. »V bistvu segrevanje oceanov učinkuje globalno. Edini učinkovit ukrep bi bilo prenehanje izpuščanja ogljikovega dioksida v ozračje,« poudarja Linden.
Segrevanje oceanov torej nikakor ni več le zgodba o uničenju koralnih grebenov, ampak gre za hitro povečujoč se spisek alarmantnih sprememb, ki se že dogajajo med vrstami organizmov na ravni celotnih ekosistemov. Še več: presegajo posamezna geografska območja in zajemajo tako rekoč že ves svet. Priča smo prodorni spremembi kot posledici segrevanja in njegovih učinkov, ki jih šele začenjamo razumeti, vsekakor pa še ne poznamo vseh razsežnosti.
Oceanologi so tako na konferenci na Havajih opozorili, da utegne segrevanje oceanov postati glavni, za zdaj še prikriti izziv naše generacije. Njegovi učinki na ekosisteme se že kažejo in so v glavnem nepovrnljivi. Kaj se bo iz njih izcimilo v prihodnjih desetletjih, je za zdaj bolj ali manj neznanka. Nehote in zaradi ignorance smo se tako znašli v eksperimentu, kjer nismo naključni opazovalec v laboratoriju, ampak del vsebine v laboratorijski posodi.
