Mikroorganizmi so naša usoda

Hipokrat, Pasteur, Koch, Fleming, Bedjanič. Verjetno naštetih pet imen od desetih takoj spomni, da gre za zaslužne velikane na širokem polju, ki si ga delijo ljudje, živali in – mikroorganizmi. Tako simbolno predstavljajo tudi vsebino zajetne izvirne slovenske publikacije z zgovornim naslovom Infekcijske bolezni, ki sta jo strokovno uredila prof. dr. Janez Tomažič, dr. med., in akad. prof. dr. Franc Strle, dr. med.

O nekaterih zanimivih podrobnostih te obsežne publikacije, ki je izšla te dni na več kot 600 straneh velikega formata in v 21 poglavjih zajema vsa področja infektologije, zanjo pa je pripravilo prispevke 52 slovenskih avtorjev, smo se pogovarjali s prof. Janezom Tomažičem s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana.

Ob tako celoviti obravnavi nalezljivih bolezni, kjer je zanimivo, da publikacija vključuje aktualne podatke na primer o zbolevanju za ebolo letos septembra, je kljub temu prav spomniti na vsaj nekaj zgodovinskih mejnikov.

Od Louisa Pasteurja in Roberta Kocha naprej je postalo obvladovanje nalezljivih bolezni najuspešnejše področje medicine. Večino ugleda je moderna medicina dobila ravno zaradi domala čarobnega obrata, ki ga je mogoče pri bolniku doseči s pravočasnim in ustreznim protimikrobnim zdravljenjem. Na primer endokarditis je bil v »predantibiotičnem obdobju« stoodstotno smrtna bolezen. Bili smo tudi priča, ko so se z uvedbo učinkovitega protiretrovirusnega zdravljenja sredi 90. let bolniki dobesedno pred našimi očmi začeli vidno popravljati in ko je prej smrtonosna bolezen postala obvladljiva. Prepoznavanje nalezljivih bolezni, takojšnje izkustveno zdravljenje, mikrobiološka diagnostika, protimikrobna zdravila, kemoprofilaksa, bolnišnična higiena in cepljenje so najvidnejši uspehi, na katerih temeljita visoka cena in verodostojnost moderne medicine. Prav zaradi te cene in verodostojnosti je medicina dobila pravico posegati v človeško telo in se ob tem izučiti še številnih dodatnih veščin, ki danes dajejo zdravnikom nenadomestljivo mesto v človeški družbi. In naša knjiga je zgodba o uspehih naših prednikov. Kajti, kot so rekli že srednjeveški učenjaki in menihi, smo sodobniki palčki na ramenih velikanov.

Toda niti vsi najsodobnejši postopki, moderna tehnologija in množica novih zdravil še zdaleč niso vedno uspešni pri obvladovanju najrazličnejših, tudi bolnišničnih okužb.

Poleg klasične infektologije in poznavanja protimikrobnega zdravljenja imamo infektologi res čedalje večji obseg dela in to je vse bolj raznovrstno. Sodobna medicina postaja vse bolj učinkovita, vendar pri posameznikih pogosto pride do, kot pravimo, kolateralne škode, ki jo potem skušamo odpraviti infektologi. Gre za bolnikovo izpostavljenost odpornim mikrobom med zdravljenjem v bolnišnici. V tem okolju, kljub vsem varnostnim ukrepom, obstaja tveganje za različne okužbe, povezane z zdravstvom. Pozorni moramo biti na protimikrobne učinkovine, ki spreminjajo naravno telesno floro oziroma mikrobioto. Vse pogostejše pa je tudi zdravljenje z imunosupresivnimi učinkovinami, kot so citostatiki, glukokortikoidi in biološka zdravila.

V kraljestvu zdravil imajo protimikrobna zdravila posebno mesto, kajti ko zdravimo konkretnega bolnika, moramo misliti tudi na to, kako bomo zdravili bodočega bolnika. Kot je znano, postajajo mikrobi vse bolj odporni, zdravljenje vse težje in čedalje bolj zapleteno. Na primer MRSA, Staphylococcus aureus, je odporna proti meticilinu in podobno je še pri vrsti drugih mikrobov, zato je smotrna raba vseh protimikrobnih zdravil, ne samo antibiotikov, temveč tudi protivirusnih, protiglivičnih in zdravil proti parazitom nepopisno pomembna za vsako državo oziroma geografsko območje ter pogoj za dolgoročno obvladovanje nalezljivih bolezni. In tega ne smemo ocenjevati zgolj z ožjega, medicinskega vidika, ima tudi znatno ekonomsko težo.

Bi lahko rekli, da dajejo tudi takšna opozorila in poudarki, ki se nizajo skozi posamezna strokovna poglavja omenjene publikacije, dodatno težo?

Zaradi širšega pristopa ta zajetna knjiga res močno presega temeljno poslanstvo, da je učbenik, namenjen študentom medicine in dentalne medicine. Zelo uporabna je tudi za družinske zdravnike in zdravnike vseh strok, saj se okužbe lahko »zgodijo« vsakemu bolniku, ki ga sicer obravnavajo specialisti različnih področij medicine. Med drugim vsebuje namreč tudi številne algoritme oziroma diagnostične poti, ki bodo v pomoč pri izbiri diagnostike, fotografije, ilustracije in tabele, v katerih so pregledno predstavljene učinkovine za zdravljenje različnih okužb s predlaganimi odmerki, načini dajanja in drugo. Že na začetku so napisane tudi definicije, kjer so zbrani in opisani mikrobiološko-infektološko-epidemiološki pojmi, ki jih vsak zdravnik že približno pozna, vendar jih je zelo veliko, so si podobni, se ponavljajo in nastajajo novi. Zato je po naši oceni dobrodošlo, ko knjiga z jasnimi in preglednimi razlagami osveži oziroma dopolni pojme, kot so biofilm, citokini, genetsko inženirstvo, sekveniranje, virulenca, HAART, kar je angleška kratica za zelo učinkovito protiretrovirusno zdravljenje.

Razumljivo je, da knjiga vsebuje vsa ključna poglavja infektologije, patogenezo nalezljivih bolezni, se pravi razlago, kako in zakaj sploh pride do okužbe oziroma nalezljive bolezni. Predstavljeni so laboratorijska in mikrobiološka diagnostika, protimikrobno, to je protibakterijsko, protivirusno, protiglivično zdravljenje in zdravljenje proti zajedavcem. Za kakovostno zdravljenje je pomemben pravilen pristop k bolniku z vročino in septičnemu bolniku, pri katerem bakterije pridejo v kri in se razsejejo po gostitelju. Obravnavane so tudi potovalna medicina in zoonoze.

Pravite, da ste knjigo namesto uporabnikov »počečkali« njeni ustvarjalci, ko ste barvno in grafično poudarili najbolj pomembne oporne točke, ki pomagajo prebuditi sive celice. Podobno vlogo najbrž igra tudi rubrika Šola pod mostom, ki se pod črto razteza čez vsa poglavja ...

Tako je. V posebni rubriki Šola pod mostom je gotovo zanimiva »uporabna znanost??, ki prinaša na primer kratko zgodovino infekcijskih bolezni z opisom največjih pandemij v zgodovini človeštva in spomni, kako pomembno je eno temeljnih načel v medicini – primum non nocere, najprej ne škoditi. Zvemo, zakaj je zdravnik John Show postal oče epidemiologije, kaj pomeni quorum sensing , to je sistem, ki ga denimo uporabljajo žuželke, da najdejo najboljše bivališče, kako se »pogovarjajo« bakterije in kako se je počasi uveljavljal penicilin, ki je še vedno najbolj priljubljen antibiotik.

Strokovno obzorje pomagajo širiti informacije o znamenitem slovenskem zdravniku Marku Antonu Plenčiču, ki je prvi opisal škrlatinko kot samostojno bolezen, podatki o znamenitih nobelovcih, ki so s svojimi odkritji prispevali prelomna znanja o infekcijskih boleznih, pri čemer marsikomu ni bilo lahko, še posebej ne znanstvenicam, ki, četudi zaslužne, niso dobile nagrade, denimo Lise Meitner in Rosalind Franklin. Po drugi strani obudimo spomin na Florence Nightingale, legendarno angleško plemkinjo iz 19. stoletja, ki je uveljavila poklic medicinske sestre in je tudi pionirka tako imenovane uporabne statistike. V knjigi so poleg tega številne zgodbe o znanih osebnostih iz znanosti, umetnosti in politike, ki so zbolele oziroma umrle zaradi mikroorganizmov. Seveda aktualna publikacija vključuje tudi sodobne pristope, kot so prodiranje nanotehnologije na polje nalezljivih bolezni in drugi najnovejši dosežki na tem področju.

A kakorkoli že stvari obračamo, so mikroorganizmi naša usoda, naši nevidni spremljevalci skozi milijone let. Brez njih ne bi mogli živeti in preživeti. Od njih imamo več koristi kot škode, so pa tudi naši sovražniki, s katerimi se moramo pogosto spopasti na življenje in smrt. Knjiga naj bi bila v pomoč pri tem nikoli dokončanem bojevanju med Davidom in Goljatom, kjer se vlogi včasih zamenjata ...