Tiskane izdaje
Nastala je kot plod vrhunskega znanja, izumiteljskih in vodstvenih sposobnosti barona Antona Codellija ter zmožnosti afriških domorodcev, da preskočijo stoletja civilizacijskih razlik in uspešno sodelujejo pri prenosu vrhunske tehnologije v središče črne celine.
Toda leto 1914 je tudi v znamenju začetka prve svetovne vojne, v kateri so bili graditelji zaradi dvojnega značaja tehnike prisiljeni uničiti ta veličastni spomenik, ki vzbuja še po sto letih in kot razvalina vsesplošno začudenje in spoštovanje ter zahteva razmislek, kako usmeriti razvoj tehnike v miroljubno splošno korist človeštva.
Baron Codelli kot izumitelj
V letih od 1875 do 1954 živeči Anton Codelli je bil zadnji potomec ljubljanske plemiške veje Codellijev, ki jim je mogoče slediti po velikem delu Evrope, časovno pa globoko v 13. stoletje. Konec 17. stoletja so Codelliji prišli na Kranjsko, leta 1700 pa so kupili grad Turn v sedanji ljubljanski četrti Kodeljevo.
Antonov oče, pomorski častnik Karel, je umrl za pljučnico, ko je imel njegov v Neaplju rojeni sin Anton komaj tri leta. Tako sta bila upravljanje Codellijeve posesti (na Barju in v ljubljanski okolici) ter skrb za družino – predvsem za njej najljubšega Antona – v glavnem prepuščena materi Rozaliji rojeni Taufferer.
Anton Codelli, po nekaterih podatkih tretji, po drugih pa peti s tem imenom v rodbini, ni kazal zanimanja za tako rekoč nerentabilno posestvo, toliko bolj pa se je navduševal za izumiteljstvo. Po maturi leta 1894 na elitnem zavodu za vzgojo plemiških sinov Teresianium na Dunaju je začel kariero v vojni mornarici, s katero je plul tudi na Daljni vzhod. Nato se je vpisal v Gradcu na pravo, vendar je v njem že dozorela odločitev, da si izbere izumiteljstvo kot poklic. Samo eno področje je bilo zanj vse življenje pomembnejše od tehnike – ljubezen do žensk: matere, treh žena in, kot je šel o njem glas, do velikega števila deklet in žensk v njegovem življenju.
Ko je 23-leten živel na Dunaju, da bi študiral pravo, je pravkar preživljal eno svojih zgodnjih ljubezenskih razočaranj. Da bi lažje izšel iz krize, mu je mati kupila avtomobil. To je bilo leta 1898 napredno dejanje, saj so bili takrat avtomobili šele na poti, da postanejo »kočije brez konj«. Nemški in svetovni pionir na tem področju je bil Karl Benz, ki je že desetletje proizvajal majhne serije avtomobilov za trg.
Codelli se je nad novostjo takoj navdušil, nato pa ga je avtomobilizem intenzivno prevzel za celo desetletje. Še v letu nakupa je pripeljal svojega dvosedežnega benza z zmogljivostjo motorja 2,5 KM v Ljubljano. To je bil prvi avtomobil na Slovenskem, mladi baron pa je vožnjo nadaljeval vse do Nice, kjer je avtomobil zaigral na roleti.
Naslednje leto si je kupil svoj drugi avtomobil, štirisedežnega daimlerja, z zmogljivostjo motorja 6 KM. Z njim je prevozil razdaljo Ljubljana–Dunaj–Berlin in nazaj, na začetku junija 1900 pa se je udeležil dvodnevne dirke Salzburg–Linz–Dunaj, dolgo 324 kilometrov; Codelli jo je prevozil s povprečno hitrostjo 35,7 kilometra na uro in dosegel četrto mesto. S Codellijem smo dobili tako Slovenci ne samo prvega avtomobilista, ampak tudi prvega dirkača.
Codelli je imel pozneje še več avtomobilov, rad pa je vozil tudi motorna kolesa. Za vsa vozila je načrtoval tehnološke izboljšave, nekatere je domislil do izumov in jih tudi patentiral. Tako je posegel na področje avtomobilskega vžiga (njegov prvi tovrstni patent je iz leta 1899), prestavnega mehanizma za motorje in v načrtovanje rotacijskega motorja, podobnega poznejšemu wanklovemu. To vrsto pogona je leta 1906 namenil svojemu četrtemu avtomobilu, ki bi bil za tretjim z delno izvirno zasnovo, v celoti njegova konstrukcija.
Izziv radijske tehnike
Naslednje leto je prenesel težišče svoje dejavnosti v radijsko tehniko. Ta je takrat omogočala brezžično telegrafiranje in je Codellija za naslednja štiri leta tako pritegnila, kot ga je pred tem avtomobilizem. Izkoristil je svoja poznanstva iz mornariških let in se ponudil poveljstvu avstrijske vojne mornarice v Pulju, da radijsko poveže njene plovne enote med seboj in s središči poveljevanja na obali (Pulj, Šibenik, Kotor), od koder je bilo mogoče telefonsko komunicirati neposredno s poveljstvom na Dunaju.
Z neverjetnim samozaupanjem se je takrat tridesetletni Codelli ponudil, da za ta namen potrebno tehnologijo razvije kar sam. V tem času je delovalo po svetu šele okoli dvesto takšnih omrežij, četrtino pa jih je po Evropi in drugih celinah postavila nemška firma Telefunken. Da bi zmanjšale na tem področju svoj tehnološki in logistični zaostanek, je vojna oblast Codellijev predlog sprejela, opremo pa je naročila pri Telefunknu. Codellija so nato poslali na polletno izobraževanje v Telefunknovo dunajsko izpostavo.
Po uspešnem končanju teh del za vojno mornarico je Codelli ostal brez prave možnosti, da bi v praksi spet uporabil pravkar pridobljeno znanje in izkušnje. Med čakanjem na pravo priložnost se je ukvarjal z različnimi tehničnimi in izumiteljskimi deli. Tako sta leta 1910 s prijateljem Albinom Belarjem, ki je poučeval matematične predmete na ljubljanski realki, s pomočjo vojske vzpostavila prvo radijsko postajo. Razmišljala sta tudi o gradnji meteorološke in seizmografske postaje, namenjene usmerjanju letalskega prometa, takrat predvsem najbolj atraktivnih zračnih plovil – cepelinov.
V skladu s svojim navdušenjem za velikopotezne projekte in ob dejstvu, da se prostornina in s tem nosilnost balonov povečuje s tretjo potenco njihove dolžine, si je Codelli zamislil orjaški zrakoplov, dolg tisoč metrov, ki bi lahko prevažal 20.000 potnikov. Vsekakor fantastična zamisel, ki pa ni več tako daleč od velikih potniških letal v našem času.
Medtem v Berlinu in še posebno v Telefunknu na Codellija niso pozabili. Računali so z njegovim sodelovanjem pri vzpostavljanju kabelskih in radijskih povezav na dolge razdalje in med celinami. Takrat so gradili take povezave, s katerimi je nastajalo planetarno omrežje, za katerega so bile iz strateških, političnih, gospodarskih in vojaških razlogov zainterisirane predvsem evropske in ameriške kolonialne države. Zaradi trenj med njimi je bilo konec prvega desetletja v 20. stoletju že mogoče slutiti vojno velikih razsežnosti, kot je svet do takrat še ni poznal.
Predvsem vojni vidik je preusmerjal investicije od podmorskih kablov k radijski tehniki. Najrazvitejše države so zato dajale prednost brezžični brzojavni tehnologiji, s katero se je že napovedovala radijska govorna in pisna komunikacija. Tako je bila usmerjena predvsem tehnološko visoko razvita Nemčija in v njej najbolj napredna znanost ter industrija, na čelu s Telefunknom.
Največji aktualni projekt te vrste naj bi omogočil povezavo nemških afriških kolonij s središčem na črni celini, od koder bi bilo mogoče vzpostaviti neposredno radijsko povezavo z Berlinom. Za ta namen je bilo treba preseči doseg radijske oddajne in sprejemne komunikacije čez – na začetku drugega desetletja 20. stoletja še nedoseženih – 5000 kilometrov. To pa je bil projekt, ki ga je v velikem slogu uresničil prav slovenski izumitelj Anton Codelli. S pionirskega gledišča herojski začetek, nato pa hiter tragični konec tega projekta bosta tema še prihodnjih dveh nadaljevanj v Znanosti.
Triumf in uničenje
Codellija je gradnja medcelinske radijske brzojavne postaje sredi Afrike zelo intenzivno zaposlovala v letih 1911–1914. Večino tega časa je preživel na gradbišču Kamina v nemški koloniji Togo. Utopično mesto, ki ga je v skladu z velikimi tehničnimi zahtevami in skrajnimi človeškimi možnostmi vzpostavil dobesedno sredi džungle, je bilo za človeka drobne telesne konstitucije, a neverjetne žilavosti in ustvarjalne moči, kakršen je bil Anton, pravi izziv od začetka načrtovanja do končnih del, ki so prvič v zgodovini omogočila radijsko komuniciranje med okoli 5500 km oddaljenima točkama na dveh sosednjih celinah.
A manj kot dva meseca po tem, ko je bil ta vrhunski logistični most vzpostavljen, ter po dveh mesecih redne izmenjave sporočil, s katerimi se je desetkratno amortiziral, je doživel uničenje. Tudi ta del sveta je zajela velika vojna, strateško zelo pomembnega objekta pa ni bilo mogoče braniti, zato se je zgodil absurd: graditelji so morali svojo veličastno gradnjo uničiti, da se je ne bi polastili nasprotniki.
Codelliju so z neposrednim sodelovanjem pri miniranju v noči s 25. na 26. avgust leta 1914 nameravali prizanesti. Zaposlili so ga z navidez nesmiselnimi vojaškimi izvidniškimi in slepilnimi akcijami, dokler ni – še pred porušenjem radijske postaje – padel v vojno ujetništvo. V angleškem in francoskem ujetništvu in v pregnanstvu v Švici je preživel vso prvo svetovno vojno.
V izgnanstvu je ilegalno deloval kot strokovnjak za mornarico, letalstvo in Balkan, za kar je prejel odlikovanje tako nemške kot avstrijske strani. Nadaljeval je tudi izumljanje, na primer naelektrenega vodnega curka in oklepnega vozila v obliki orjaške jeklene krogle, neranljivega za topovsko obstreljevanje in podirajočega vse nasprotnikove utrdbe. V avstrijski vojski je napredoval v čin poročnika fregate. Za medvojno civilno humano delovanje pa so mu podelili posebno odlikovanje Rdečega križa.
Vrnitev v Ljubljano
Po zasedbi Slovenije je zavrnil ponujeno sodelovanje z okupatorji; ko je nemško oficirsko uniformo oblekel sin Anton Sikst, je z njim prekinil vse stike. Kot nasprotnik nacizma je pripadnikom odpora omogočal, da so se sestajali na njegovem posestvu. Neposredno pred koncem vojne so mu prav ti svetovali, naj emigrira in se tako izogne, čeprav nič kriv, pričakovanemu povojnemu revolucionarnemu nasilju. Tako se je spet znašel v izgnanstvu v Švici, kjer je leta 1954 v Porto Roncu tudi umrl.
