Podnebni dogovor: ambicije brez znanstvene podlage

Letošnji dan Zemlje bo jutri dobil posebno obeležje: predstavniki držav bodo na sedežu Združenih narodov v New Yorku podpisali decembra dogovorjeni pariški podnebni sporazum. Čeprav težko pričakovan, pa je ta sporazum še pred slovesnim podpisom že tarča številnih kritik znanstvene stroke.

Njegova temeljna postavka – omejiti dvig povprečne temperature na dve stopinji Celzija nad povprečno temperaturo pred industrijsko revolucijo in po možnosti ta dvig celo zmanjšati na poldrugo stopinjo – namreč po prepričanju marsikaterega strokovnjaka nima znanstvene utemeljitve ali pa je ta vsaj precej pomanjkljiva. Zato del stroke upravičeno dvomi, da predstavniki tistih držav, ki bodo jutri pariški podnebni dogovor podpisali, kljub njihovemu iskrenemu namenu, da sporazum uresničijo, tudi zares vedo, kako omejiti segrevanje Zemlje na zaželeni dve stopinji Celzija.

Ti dvomi so se v zadnjih dneh in tednih pojavili v vrsti člankov v številnih strokovnih znanstvenih revijah, od Nature Climate Change prejšnji teden do Nature Geoscience pred dnevi in predvčerajšnjim revije Earth System Dynamics , predstavljene na mamutski letni konferenci Evropske zveze geoznanosti, ki ta teden poteka na Dunaju.

Na kaj opozarjajo? V odgovor na to vprašanje povzemamo ugotovitve Glena Petersa, raziskovalca na centru za mednarodne raziskave podnebja in okolja v Oslu, ki jih je objavila najnovejša številka revije Nature Climate Change. Peters navaja tri problemske sklope. Prvi in najbolj bistven se nanaša na dejstvo, da nimamo znanja, ki bi nas opozorilo, da smo blizu ali pa smo celo že prekoračili zdaj že kar znameniti prag dveh stopinj Celzija nad predindustrijsko ravnijo povprečne temperature.

Skrivnostni prag

Da bi poznali ta prag, bi se najprej morali strinjati oziroma vedeti, kakšna je bila zares predindustrijska raven globalnega segrevanja. Najpogosteje se klimatologi in vremenoslovci pri tem sklicujejo na temperaturno povprečje, ki je veljalo med letoma 1850 in 1900, čeprav nekateri temu nasprotujejo. In nekateri so prepričani, da smo nižji prag, pri 1,5 stopinje Celzija, letos prvič v človeški zgodovini znanstvenega merjenja že dosegli. To se je zgodilo sredi februarja, a le za kratko obdobje manj kot mesec dni. Zato ne bi bilo znanstveno korektno trditi, da smo že presegli prag poldruge stopnje Celzija.

Več znanstvenikov opozarja, da je težko določiti, kje zares je ta prag, zato bo tudi težko vedeti, da smo ga presegli, ko bi se to zgodilo. Obstajajo namreč različne analize, opravljene na različnih podlagah, ki zajemajo različno dolga obdobja. Določitev praga pa nadalje otežuje še dejstvo, da se temperature ves čas gibljejo, se višajo ali nižajo.

Zadevo še bolj zapletajo tako imenovani presežni scenariji, po katerih bodisi izpuščamo preveč toplogrednih plinov in s tem ozračje pregrevamo nad prag temperaturnega dviga za 1,5 do 2 stopinji bodisi začnemo množično proizvajati tehnologije negativnih emisij, ki nekaj ogljikovega dioksida, izpuščenega v ozračje, učinkovito posrkajo. Če se bodo ti scenariji uresničili, vsaj nekaj časa ne bomo vedeli, kako dolgo bo trajalo, da se bomo iznad preseženega praga spet vrnili podenj.

»Lahko se zgodi, da kar nekaj desetletij ne bomo vedeli, ali smo še nad pragom ali pa že pod njim,« poudarja Glen Peters.

Desetletja negotovosti

S to neznanko je povezana še ena, in sicer koliko ogljikovega dioksida še lahko spustimo v ozračje. Odgovor je namreč odvisen od ogljičnega »proračuna«, ki po presoji medvladnega odbora ZN za podnebne spremembe (IPCC) ne bi smel preseči bilijona ton emisij tega plina (od leta 2011 naprej), če si hočemo zagotoviti 66-odstotno možnost, da bomo segrevanje zadržali pri dvigu za največ 2 stopinji Celzija.

Tudi to predpostavko ovija negotovost. Peters tako navaja, da bi si, če bi se zadovoljili z nižjim odstotkom gotovosti, lahko dovolili bistveno višje izpuste toplogrednih plinov. »Celotna kvota za prag dviga dveh stopinj Celzija se poveča za 800 gigaton ogljikovega dioksida, če možnost zagotovitve znižamo s 66 na 50 odstotkov,« je izračunal Peters. Opozoril pa je, da še vedno vlada velika negotovost glede vloge drugih, neogljičnih toplogrednih plinov pri oblikovanju tega »toplogrednega proračuna«; tu velja pomembno vlogo pripisati zlasti metanu.

Kaj se skriva v tej negotovosti? Na primer to, da je za letos ogljični proračun 850 gigaton ogljikovega dioksida, če se zadovoljimo s 66-odstotno verjetnostjo, da bomo ostali pod dvostopinjskim pragom – v tej verjetnosti pa se skriva morebiten višek ali pa manko v znesku 450 gigaton. Glede na dejstvo, da letno v ozračje izpustimo več kot 30 gigaton ogljikovega dioksida oziroma skoraj 100 gigaton vsaka tri leta, igra ta negotovost precejšnjo vlogo.

Vloga tehnologij, ki jih še ni

Negotovost še bolj poudarja tudi tretja kritizirana postavka težko doseženega podnebnega sporazuma, in sicer tako imenovani modeli integriranih napovedi. Ti naj bi pomagali določiti, ali nam bo in kako nam bo uspelo ostati pod določenim temperaturnim pragom s pomočjo novih tehnologij in nove politike, ki pa še ne obstajajo. Recimo tehnologije za odvzemanje ogljikovega dioksida iz ozračja ali pa na področju politike določitev svetovne cene ogljičnih emisij.

Te tehnologije in politike se utegnejo pojaviti že v bližnji prihodnosti, lahko pa se zgodi, da se sploh ne bodo. A kljub temu njihov obstoj in vlogo predpostavljajo pravzaprav vse ocene prihodnosti. »Nujno potrebujemo scenarije, ki temeljijo na bolj realističnih predpostavkah tako glede razpoložljive tehnologije kot glede sprejemljive politike,« poudarja Glen Peters.

Članek sklene z ugotovitvijo, da moramo preseči še celo vrsto vrzeli v znanstvenem poznavanju problematike, preden bi lahko z zanesljivostjo oznanili, da je cilj sedanjega podnebnega sporazuma – omejitev dviga temperature na 1,5 do 2 stopinji Celzija – uresničljiv.

Z njegovimi opozorili se ujemajo tudi opozorila Kevina Andersona z univerze v Manchestru in Oliverja Gedena z nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve. V reviji Nature Geoscience sta se prejšnji teden zavzela za opustitev cilja po ohranitvi temperaturnega praga med 1,5 in 2 stopinjama Celzija. Menita, da bi ga moral zamenjati cilj ničelnih svetovnih emisij.

Avtorji članka o isti temi, objavljenega v reviji Nature Climate Change, pa se zavzemajo za nižji ogljični proračun od predvidenega v sporazumu, in sicer od 590 do 1240 gigaton.

Kritike sporazuma so torej precejšnje kljub prepričanju, da ga je nujno podpisati. Podpisu bi zato morale slediti znanstvene študije in dopolnitve. Te zahteve so že dosegle tudi najbolj avtoritativni organ na področju znanstvenih raziskav in ocen stanja podnebja, to je medvladni odbor ZN za podnebne spremembe (IPCC). Med njimi je zahteva, da do leta 2018 pripravi posebno poročilo o vplivih globalnega segrevanja pri dvigu temperature za poldrugo stopinjo Celzija nad predindustrijsko ravnijo in nujnih ukrepih, da preprečimo preseganje tega praga.

Prejšnji četrtek, prav v dneh, ko so analize podatkov japonskih, ameriških in britanskih meteoroloških služb potrdile, da je tudi minuli marec, tako kot deset mesecev pred njim, podrl vse dosedanje toplotne rekorde, je IPCC na sestanku v Nairobiju v to zahtevo že privolil. Hkrati s pripravo šestega poročila o globalnem segrevanju, ki naj bi ga objavili v letih 2020 do 2022, se bo pod nujno posvetil iskanju poti, kako zagotoviti, da bomo temperaturni prag pravočasno zaznali in ostali pod njim. A zagotovila, da bo našel pot, ki bo res vodila k temu cilju, žal ni.