Let okoli sveta: »S pticami si delimo nebo«

Zgoraj zapisanega slogana enega izmed naših mobilnih operaterjev se le redko globoko zavemo. Bi se ga morali? Ali pa je prostranost neba neizmerna in tako neskončna, da skrb po tej plati ni potrebna?

Ptice so dober pokazatelj našega okolja in razvoja. Predvsem uravnoteženega razvoja, kjer je mogoče sobivanje. Kar morda ni bila potreba in praksa preteklih desetletij, se vedno bolj kaže kot rešitev za »srečno človeštvo«. Uravnoteženost se zdi sprejemljiva za mnogo več ljudi, kot se zdi na prvi pogled. O čemer včasih ni bilo veliko besed, je danes naša stalnica.

Naj gre za čisto okolje, pitno vodo, zdravo prehrano, zmanjšanje svetlobnega onesnaženja ali reduciranje hrupa. Kar je bilo včasih le redko komu zelo pri vrhu vrednot, je za mnoge postalo življenjski slog. Še več, to z veseljem delijo z drugimi. Kot nebo z nami delijo ptice. Jim ga bomo zato pustili čisto, se potrudili za zanamce in ohranili pestrost živalstva in rastlinstva? Ne bo lahko. Verjeti in upati je, da bodo naši nasledniki izbrali to pot. Pot zmernosti, kjer ne bo v ospredju le čim več, ampak zmernost in kakovost na čim več ravneh.

Vsak posameznik k temu resda prispeva določen delček, ampak korenite spremembe so dogovor širših družbenih skupin. Posamezna družba, država ali podjetje lahko znatno prispeva k ravnotežju v okolju in ravnotežju družbe. In pomaga ozavestiti probleme na lokalni in globalni ravni.

Veseli me, da je bilo nam, ki smo aktivno sodelovali v projektu GreenLight WorldFlight (GLWF2016), v veliko podporo tako veliko število sponzorjev, donatorjev in podpornikov. Brez njih nam ne bi uspelo. Brez njih bi bil naš doseg javnosti veliko manjši. Brez njih in upanja v njihovo podporo ne bi bilo toliko različnih aktivnosti in zapisov v različnih medijih. Pa da ne bo pomote. Veseli bomo, če se bodo pokrili vsi stroški in izdatki, ki nastanejo, kjer in ko jih najmanj pričakuješ. Rednim bralcem bloga bolj ali manj znanih aktivnosti med obkroženjem sveta in meritvah »umazanij« v zraku na poti, dolgi 42.000 kilometrov, ni treba temeljiteje predstavljati.

Verjamem, da si mnogi predstavljajo, kako velike vsote denarja so se obrnile ali se še bodo. Nič od tega. Vsak cent, ki je prispel na račun ali še bo (upamo!), služi le pokritju stroškov, da smo si »lahko delili nebo s pticami«. Redkim je znano, da so prav ptice pomagale ohraniti Sečoveljske soline, zdajšnji Krajinski park. Bile so že v tujih rokah in pogodba je bila tako rekoč podpisana. A se je našel vizonar menedžer, ki je zaradi svojih prepričanj, da je treba v življenju upravljati tudi kaj drugega kot le kapitalo na trgu, zastavil svojo avtoriteto in znanje in uspelo mu je ohraniti nekaj, s čimer smo neločljivo povezani.

Prav v zadnjem času se nam ponuja lep primer dobre prakse, ko Naravni rezervat Škocjanski zatok po desetletjih ogroženosti dobiva svojo zasluženo vlogo. Mačehovsko ravnanje v prejšnjih desetletjih ga je skoraj »zbrisalo« z zemljevida. Dandanes smo priča, kako si nebo in obalo delijo ne le ptice, ampak je rezervat prava zakladnica flore in favne.

Pohvalno, spodbudno in navdihujoče. In še en dokaz, da lahko kot posamezniki in družba premikamo in usmerjamo naše ravnanje s težiščem čim bolj proti naravnemu ravnotežju. Če so nam »ptice posodile nebo«, potem z njim ravnajmo modro in preudarno.