Vprašanja uganke odkrivajo nadarjene

Večina naravnih virov je zelo različno (kdo bi rekel tudi krivično) porazdeljena med državami. Toda vse imajo vsaj približno enak delež visoko sposobnih prebivalcev. Pri razvoju prirojenih nadarjenosti pa so seveda spet velike razlike. Zanemarjanje talentov ne prizadeva le posameznikov, ampak usodno vpliva na prihodnost vsake države. Zato je tudi zelo pomembno, da je Slovenija pred kratkim dobila prvi evropski center za nadarjene. Teh centrov je za zdaj le 14, pri nas je ta status pridobil Center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti (CRSN) na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Na omenjeni fakulteti so pred kratkim organizirali mednarodno strokovno konferenco z naslovom Prepoznavanje nadarjenih in delo z njimi v vrtcu in šoli. Tam je bilo predstavljenih tudi veliko dobrih praks dela z nadarjenimi pri nas in po svetu. Eno najbolj inovativnih, tako imenovano učenje NTC, je prikazal naš sogovornik, znani srbski mladinski književnik Uroš Petrović – pisec serije napetih zgodb, posutih z ugankami (junakinja vseh je zelenolasa deklica Marta) in tudi znanstvenofantastičnih zgodb (po njegovem romanu Peti metulj je bil lani posnet tudi prvi srbski 3D-film).

Petrović je vsestransko nadarjen in tudi zelo inteligenten. S še nekaterimi drugimi člani srbske Mense je pred leti osnoval Center Nikole Tesle, katerega kratice (NTC) so medtem postale mednarodno prepoznavno ime učenja, ki temelji na postavljanju vprašanj ugank, ki ne temeljijo na memoriranju podatkov, temveč zahtevajo ustvarjalno in vsestransko razmišljanje otrok. Zelo uporabno je tudi pri odkrivanju in razvoju nadarjenih otrok. Čeprav metode NTC niso del uradnega srbskega šolskega sistema, so tam in tudi že marsikje v tujini zelo popularne.

Na konferenci smo poslušali, koliko škode lahko nadarjenim otrokom naredijo preveč ambiciozni starši, ki svoje otroke silijo v preveč aktivnosti in jim pri tem vsiljujejo svoje interese. Kako so ravnali vaši starši?

Moja starša sta bila pravnika in tudi oba moja brata sta diplomirala pravo. Seveda so vsi pričakovali, da bo to tudi moja pot, a nihče me ni v nič silil. Imel sem tudi srečo, da sem odraščal v majhnem kraju in se s prijatelji lahko svobodno potikal v naravi. V osnovni šoli sem bil zelo dober tako v družbenih vedah kot v naravoslovju. Bil sem tudi (in sem še) likovno nadarjen, prav tako mi je blizu glasbena ustvarjalnost in napisal sem nekaj skladb. Morda sem ravno zaradi množice interesov izbral tisto srednjo šolo – to je bilo v času usmerjenega izobraževanja –, ki se mi je zdela najlažja, namenjena je bila izobraževanju oblikovalcev tekstila. Tam sem brez posebnega truda postal najboljši dijak. Nato sem se vpisal na tehnološko fakulteto in postal diplomirani inženir za oblikovanje in projektiranje tekstila. Nekaj časa sem na tem področju tudi delal, nato pa sem celo postal direktor nekega nemškega podjetja ...

Ta podatek verjetno danes koga preseneti?

Verjetno res, čeprav, kot vedno razlagam otrokom, sploh ni tako pomembno, katero šolo si končal. V življenju je nešteto možnosti in vsako znanje ti nekega dne lahko pride zelo prav. Vedno se lahko preusmeriš. Sam sem po nekaj letih uspešnega ukvarjanja z »biznisom« ugotovil, da to ni tisto, kar me najbolj veseli – takrat se je začelo moje pisanje in delo z nadarjenimi. Imam pa, ker sem rad trdno na tleh, tudi majhno stabilno oblikovalsko podjetje. Poleg tega zelo rad fotografiram in tudi pri tem sem, vsaj sodeč po nagradah, precej uspešen.

Največ nagrad pa ste dobili za knjige in dve od teh ste dobili za poljudnoznanstveno literaturo. Ali se trudite, da ste na tekočem z dosežki v znanosti?

Znanost obožujem in spremljam vsa področja, kolikor pač morem. Še posebno pa me, seveda, zanima dogajanje v naših možganih. To je povezano tudi z mojim delom z nadarjenimi.

Kaj vas je potegnilo v aktivno predstavljanje učenja NTC v različnih ustanovah? Navsezadnje bi to lahko prepustili sodelavcem in se posvetili pisanju knjig ...

Rad delam z otroki in tudi potujem. Zahvaljujoč učenju NTC sem bil letos že v desetih evropskih državah, kjer že dobro poznajo naš sistem učenja in so se tudi sami že prepričali o njegovih dobrih rezultatih.

Sodeč po priljubljenosti vaših del imajo tudi sedanji »virtualni« otroci radi knjižne uganke. Ste pričakovali tak uspeh?

Ne, nikakor nisem mogel predvideti, da bodo moja dela dosegla tako velike naklade. Vesel sem tudi zato, ker to dokazuje, da otroci še vedno radi berejo. Bojim pa se, da je vse manj otrok, ki radi pišejo s pisalom na papir. Kolikor vem, nekatere države v šolah celo ukinjajo rokopis, ker menijo, da to ne sodi več v novo tisočletje. Sam menim, da je to velika napaka. Fini gibi prstov razvijajo pomemben del možganov. Grafomotorika namreč vpliva na nastajanje sinaps. Kadar pred otrokom umaknemo vse ovire – to seveda delamo iz ljubezni in z najboljšimi nameni –, ti ne razvijejo mehanizmov za premagovanje ovir. Vedno ponavljam, da je tisto, kar starši ali kdo drug naredi namesto otrok, dejansko naredi proti njim.

Ste oče dveh otrok. Ste tudi na njiju preizkusili učenje NTC?

Naj izdam samo to, da sem se potrudil, da jima odraščanje ni bilo preveč preprosto in lagodno. Sin je že študent in namerava postati učitelj, hči je še srednješolka.

V nekem intervjuju ste dejali, da morate večkrat skoraj zbežati, ker otrokom nikoli ni dovolj ugank.

Res je. Doživel sem, da sem se zaprl v sobo, otroci pa so mi tolkli po vratih in prosili za še kakšno uganko. Pred kratkim sem se vrnil s tabora NTC, kjer sem spet doživel takšno navdušenje. Otrokom smo pač ponudili avanturo za možgane, in to je nekaj, kar so mnogi doživeli prvič.

S svojimi vprašanji ugankami ste uspešno izzvali tudi udeležence konference. Nameravate metodo učenja NTC, ki je zdaj namenjena le otrokom, v prihodnje razširiti tudi na druge generacije?

Res je, da se ta metoda dobro izkaže pri ljudeh vseh starosti. Včasih delam tudi s študenti, ki mi na koncu govorijo, da nikoli v življenju niso toliko razmišljali, kot so, brez posebnega truda, morali ob mojih vprašanjih. Čeprav starostnih meja za učenje NTC ni, je dejstvo, da je to najbolj koristno za otroke, saj se tem možgani še razvijajo – intenzivno do sedmega leta, nekoliko manj intenzivno do 12. leta, v nadaljnjih letih pa je vse manj možnosti za velike spremembe z ustreznimi metodami učenja. Uspešno je mogoče pomagati tudi otrokom, ki nimajo dobrega spomina. Na naših seminarjih jih naučimo, da pomnijo v slikah. To je sicer že stara tehnika, a zelo učinkovita.

Koliko časa potrebujete, da z vašimi vprašanji ugankami odkrijete nadarjene otroke?

Z našo metodo jih lahko detektiramo zelo hitro, že v pol ure ali celo prej. To nam praviloma uspeva celo pri otrocih, ki nimajo dovolj samozavesti in se v šoli neradi oglašajo. Naša prednost je, da otroci vidijo, da mi od njih ne zahtevamo definicije, da so dobrodošle vse dobre ideje. Vse so tudi pohvaljene. Marsikdaj nas otroci presenetijo z genialnimi odgovori.

Kar četrtina slovenskih učencev velja za nadarjene. Kolikšen delež odkrivate vi?

Navadno najdemo v enem razredu enega ali dva nadarjena učenca oziroma približno dvajset na tisoč otrok.

Kako ste zadovoljni z delom z nadarjenimi v vaši državi?

Sodim med tiste, ki menijo, da potrebujemo posebne osnovne šole za nadarjene učence. Nadarjeni so otroci s posebnimi potrebami in učitelji v običajnih razredih se jim ne morejo dovolj posvečati, morajo se prilagajati povprečju. Pred petimi leti nam je uspelo ustanoviti oddelek za delo z nadarjenimi v beograjski Osnovni šoli Svetega Save. Tam so takrat pri vpisu prvošolcev komaj nabrali dva razreda, zdaj pa imajo pet oddelkov prvega razreda, nadaljnje vpisovanje pa so morali ustaviti.