Ženske v znanosti: spregledane, podcenjene, nesamozavestne. Mar res?

Upamo, da tega, da Znanost v dveh tednih dvakrat piše o ženskah v znanosti, ne boste povezali samo z bližnjim osmim marcem. Res pa je, da ponavadi ne namenjamo dovolj pozornosti dejstvom, ki kažejo, da so ženski talenti v znanosti premalo izkoriščeni, da jih je le za vzorec na vodilnih mestih, med nagrajenci in akademiki. Oziroma da, kot ugotavlja ena od sogovornic, znanstvena področja, kjer je vse več žensk, po drugi strani »postajajo vse manj prestižna in so vse bolj izpostavljena negotovim in prekarnim oblikam dela«.

Dejstvo je, da pri nas diplomira več žensk kot moških in da ženske moške vse bolj dohitevajo tudi pri doktorskem študiju. Pri nadaljnjih stopničkah znanstvene kariere pa je razlika med moškimi in ženskami vse bolj očitna.

Na vodilnih položajih raziskovalnih inštitutov je še vedno zelo skromno število znanstvenic, to velja tudi za delež rednih profesoric na univerzah, še bolj pa za dekanice in rektorice.

Po podatkih evropskega združenja univerz se zadnje čase delež žensk v vodstvih evropskih univerz povečuje; zdaj jih ima rektorice že 15 odstotkov, medtem ko je bilo leta 2008 takih univerz samo šest odstotkov. Seveda se ženski rektorski deleži po Evropi zelo razlikujejo. Na Švedskem, Norveškem in Finskem imajo kar tretjino rektoric. Slovenija je v vsej zgodovini imela dve, v prejšnjem desetletju, in to skoraj sočasno. Najprej prof. dr. Lucijo Čok na primorski univerzi in nato še prof. dr. Andrejo Kocijančič na ljubljanski.

Akademiji skoraj izključno moški

Zelo očitno je tudi spolno nesorazmerje med člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ta ima trenutno 86 članov, od tega deset izrednih, med njimi je pet rednih članic in še dve izredni. V dveh razredih SAZU nimajo nobene članice, nazadnje sta bili dve izredni članici akademije izbrani pred dvema letoma, nova priložnost bo na letošnjih volitvah.

Kot pravi Zoran Mezeg, upravni direktor SAZU, je zdajšnji, komaj nekaj več kot osemodstotni delež članic vendarle večji od deleža iz prejšnjih obdobij. Pri tem opozori na nenapisano pravilo, da na akademiji takrat, ko imajo kandidata in kandidatko z enakovredno znanstveno težo, dajo prednost kandidatki. Dejstvo pa je, da kandidate za člane predlagajo razredi akademije (v tretjem in šestem razredu nimajo trenutno nobene članice) – in ti očitno slabo vidijo prispevke znanstvenic.

Spregledali so, denimo, dr. Aleksandro Kornhauser Fraser, dobitnico mnogo prestižnih mednarodnih nagrad in priznanj, pa tudi marsikatero drugo zaslužno slovensko znanstvenico – z imenom omenjamo le tisto med njimi, ki pri 90 letih prav gotovo ne hrepeni po akademskem prestižu.

Nič drugače ni na Inženirski akademiji Slovenije (IAS); pravzaprav je še slabše. V akademiji je 64 rednih in izrednih članov – med njimi so le tri ženske in vse so izredne članice.

Z lastnim primerom ozavešča kolegice

O tem, kako je v naših razmerah delati kot znanstvenica, so za Znanost spregovorile tri znanstvenice različnih generacij. Prof. dr. Dunja Mladenić je vodja laboratorija za umetno inteligenco na Institutu Jožefa Stefana in redna profesorica na mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, je pa tudi članica komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Za enakopravno uveljavljanje znanstvenic si je prizadevala že kot mlada raziskovalka, in to tako doma kot v okviru EU – torej je vsekakor prava oseba za odgovor na vprašanje, kaj se je na tem področju spremenilo v zadnjih letih.

»Opažam spremembe predvsem v stopnji ozaveščenosti, še posebej v EU in tudi na svetovni ravni. Poleg tega se je okrepila povezanost žensk v znanosti. Tako imamo na področju strojnega učenja, s katerim se ukvarjam, že nekaj let mednarodno neprofitno združenje, ki prispeva k mreženju in promociji znanstvenic, na primer z delavnicami za promocijo dosežkov znanstvenic na tem področju in z njihovimi predstavitvami na facebook strani.« Spodbudno je tudi, da so pri lanskih razpisih za raziskovalne projekte Evropskega raziskovalnega sveta, ERC, znanstvenice dobile 28 odstotkov odobrenih projektov (za ERC consolidator grants). Pri ovrednotenju teh projektov je sodelovala tudi dr. Mladenićeva, ki pa ugotavlja, da na njenem področju »na žalost nismo imeli prijav iz Slovenije«.

Mladenićeva je ena tistih znanstvenic, ki jim je uspelo v znanstveni karieri in v družinskem življenju: »Moj sin je prekrasen najstnik, občasno potujemo skupaj na kakšne mednarodne sestanke in se z njim pogovarjamo tudi o vsebini naših raziskav. Pri karieri kot ženska nisem čutila posebnih ovir, kar pa ne pomeni, da je bilo enostavno – vendar skozi izzive rastemo. Osebno si prizadevam predvsem za ozaveščanje in promocijo žensk v znanosti, v upanju, da lahko tudi z lastnim primerom pokažem, kako lahko združujemo različne vloge v življenju in pri tem ostanemo avtentične. Seveda je to mogoče le ob podpori bližnjih in okolice, za kar sem iz srca hvaležna.«

Feminizacija znanosti vodi v podcenjenost

Te besede potrjuje izkušnja dr. Jovane Mihajlović Trbovc, politologinje na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, ki je tudi predlanska dobitnica evropske nagrade za najboljše doktorsko delo iz političnih ved. »Imam osemletno hčerko, rodila sem jo po koncu magisterija, pred začetkom doktorata. Z doktoratom sta skupaj rasla in s petimi leti je poslušala zagovor doktorske teze.«

Sama sicer ni bila deležna odkrite diskriminacije, vendar se zaveda, »da razlikovanje po spolu pogosto deluje na 'nevidne' načine, predvsem skozi različna pričakovanja, ki jih družba postavlja pred mlajše moške in ženske. Zlasti zato, ker sem se odločila ustvariti družino v času podiplomskega študija, sem bila večkrat postavljena pred izzive pri usklajevanju zasebnega, družinskega življenja in karierne poti, na primer pri odločanju za študijsko bivanje v tujini. Zavestno sem izbrala partnerja, ki me podpira pri kariernem napredovanju, opažam pa, da je kolegicam pogosto težje prepričati svoje partnerje, da jim sledijo pri kariernih odločitvah – medtem ko se moški kolegi bistveno redkeje pritožujejo, da niso mogli uresničiti tovrstnih akademskih ambicij zaradi družine.«

Dr. Mihajlović Trbovčeva je zaposlena na ZRC SAZU, kjer so, kot pravi, razmere za znanstvenice boljše kot v marsikateri drugi ustanovi, a tudi tu obstaja temnejša plat: »Čeprav ZRC kot institucija vpeljuje mehanizme do družine prijaznega dela, kot sta možnost dela od doma in finančna podpora mladim znanstvenicam za študijsko bivanje v tujini, ne more odpraviti sistemskih problemov nestabilnega in nepredvidljivega financiranja znanosti, ki najbolj negativno vplivajo na znanstvenike na zgodnjih stopnjah kariere.«

V tej skupini je ženskam še težje, kajti to ranljivo obdobje kariere sovpada z obdobjem ustvarjanja družine in skrbi za otroke. »Večina inštitutov znotraj ZRC je humanističnih in družboslovnih, ta področja pa so že desetletja deležna intenzivne 'feminizacije' – njihov družbeni ugled in financiranje pa se v primerjavi z naravoslovnimi in tehničnimi vedami zmanjšujeta. Z leti, zlasti po zadnji ekonomski krizi, je finančna sredstva za humanistične in družboslovne raziskave vse teže pridobiti. To pomeni, da znanstvena področja, kjer je vedno več žensk, postajajo vse manj prestižna in so vse bolj izpostavljena negotovim in prekarnim oblikam dela.«

In kako komentira dejstvo, da je na vodilnih mestih v znanosti ter med dobitniki nagrad in priznanj za tovrstno delo tako malo žensk? »Vodilna mesta v znanosti in znanstvena odličnost na splošno zahtevajo veliko odrekanja, pogosto za ceno zasebnega življenja. Zaradi večjih pričakovanj, ki jih družba postavlja pred ženske – kot matere, partnerice in skrbnice – znanstvenice pogosto že same bodisi omejujejo svoje ambicije bodisi izbirajo manj prestižne, a bolj varne in predvidljive karierne poti.«

Poleg tega pri nas o ključnih vprašanjih financiranja znanstvenega dela marsikdaj odločajo neformalne nepotistične mreže znanstev, ki pogosto delujejo po načelu zaprtih moških klubov, tako imenovanih »old boys clubs«.

Formalno ni ovir za enakopravnost

Vprašanje, zakaj je tako malo žensk dobitnic nagrad in priznanj za delo v znanosti, smo postavili tudi prof. dr. Tamari Lah Turnšek, direktorici Nacionalnega inštituta za biologijo in naši prvi nacionalni koordinatorki v helsinški skupini, ki si v okviru direktorata za znanost v EU prizadeva za podporo znanstvenicam. Sama je mama in babica, njena hči Ljerka Lah je prav tako znanstvenica, zaposlena je v Leku.

»Poglavitni vzrok tiči že v ozadju prijav za nagrade in kandidiranja za vodilna mesta, kjer je ženskih kandidatk drastično manj. To pomeni, da jih kolegi ne prijavljajo, same pa pogosto o sebi nimajo dovolj dobrega mnenja. Morda je vzrok privzgojeno in privzeto obnašanje, pomanjkanje samozavesti.« Med prijavljenimi za Zoisove nagrade, na primer, je kar 70 do 80 odstotkov moških, zato je med prijavljenimi ženskami, ki predstavljajo bistveno manjši delež, težko izbrati več kot deset odstotkov nagrajenk. Toda, kot dodaja sogovornica, »odbori in komisije za izbiro nagrajencev prav gotovo nimajo spolno usmerjenih predsodkov, vsaj večinoma ne«.

Po mnenju Lah Turnškove je pravzaprav v mnogo državah še precej slabše kot v Sloveniji. »V ZDA so razlike v plačah znanstvenic in znanstvenikov, še posebno profesoric in profesorjev na univerzah, velike.«

Po oceni ugledne znanstvenice pri nas sistemske spremembe niso potrebne, kajti »pravnoformalno je vse urejeno. Problem tiči v družbenem okolju in obnašanju, to pa se spreminja počasi«.