Tiskane izdaje
14. februarja 1990 je plovilo Voyager 1 po uspešno opravljeni nalogi mirno letelo proti medzvezdju. Pred tem je v dvanajstih letih med mimoleti Jupitra, Saturna in njegove lune Titan na Zemljo pošiljalo meritve, nato pa se je preusmerilo na dolgo pot iz Osončja. Ta dan se je nahajalo že za Neptunovo orbito, ko je prejelo nenavaden ukaz, ki ni bil del prvotnega načrta. Ekipa upravljavcev mu je sporočila, naj se s kamerami kot v slovo ozre nazaj, proti Zemlji.
Nastal je prvi družinski portret Osončja, na katerem pozirajo Sonce, Venera, Zemlja, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Manjkajo Merkur, ki je bil zaradi svoje bližine Soncu skrit v njegovem blišču, Mars, ki je bil takrat premalo osvetljen, in Pluton, takrat še član družine planetov. V vtisih o mozaiku, sestavljenem iz šestdesetih posameznih posnetkov, je Carl Sagan, idejni oče portreta, zapisal, da se naš planet s take razdalje zdi le še kot bleda modra pika.
Ideja o portretiranju Osončja je sprva naletela na neodobravanje. Posnetki s takšne razdalje nimajo uporabne znanstvene vrednosti, saj so posamezni planeti le drobne pike, na katerih ne razločimo podrobnosti. A Sagan je vztrajal, saj je s fotografijami želel javnosti bolje predstaviti naše mesto v vesolju. Podobno kot mikroskopski svet je tudi svet na velikih skalah našim očem skrit. Zvezde in oddaljene galaksije so v nasprotju z mikroskopskim svetom sicer ogromne, ampak hkrati tako daleč, da jih ne vidimo več.
Bleda modra pika. Foto: NASA/JPL
Večina nebesnih teles, ki jih vidimo s prostim očesom, se nahaja v neposredni okolici Sonca. Čeprav sta Sonce in Luna na nebu videti velika, sta za naše predstave zelo daleč. Astronavti misij Apollo so se do Lune vozili cele tri dni. Sonce je še štiristokrat bolj oddaljeno. Ker imajo tako velike številke preveč ničel, da bi jih lahko tekoče brali, uvedemo večje, bolj praktične enote.
V Osončju razdalje najlažje merimo z astronomskimi enotami. Ena astronomska enota je povprečna oddaljenost Zemlje od Sonca, torej 150 milijonov kilometrov. Ko je voyager posnel družinski portret, se je nahajal na razdalji 40 astronomskih enot od Zemlje. Danes je njegova oddaljenost več kot 140 astronomskih enot. Avgusta 2012 je postal prvo plovilo, ki je zapustilo heliosfero, torej prostor, do koder še sežejo vplivi Sončevega vetra. Po ocenah mu bo nekje med letoma 2025 in 2030 dokončno zmanjkalo goriva, nato pa bo prosto letelo med zvezde in za vedno ostalo izgubljeno. Za vsak primer, če nekoč sreča inteligentno življenje, na krovu nosi zlato ploščo. Na njej je opisana lokacija Zemlje in s fotografijami predstavljeno življenje, od ljudi do živali in rastlin. Vsebuje tudi zvoke narave, glasbo in pozdrave v 55 jezikih.
Zunaj meja Osončja znova potrebujemo večje merilo za razdalje. Na tako velikih skalah je eden izmed bolj prikladnih načinov izražanja oddaljenosti kar čas, ki ga potrebuje svetloba v vakuumu, da prepotuje neko razdaljo. Eno svetlobno leto znaša 9,5 x 10^15 metrov. Fotoni s sonca do Zemlje na primer potrebujejo osem minut, do trenutne lokacije plovila Voyager 1 pa 20 ur. Soncu najbližja zvezda, Proksima Kentavra, ki tudi ima svoj planet, je oddaljena štiri svetlobna leta. Hkrati nam tako velike razdalje omogočajo tudi vpogled v preteklost. Ko se uzremo proti Proksimi, jo vidimo takšno, kot je bila pred štirimi leti.
Če bi bile zvezde velikosti pomaranč in Sonce v Ljubljani, bi bila prva najbližja šele na Kanarskih otokih. Vesolje je torej nepredstavljivo velik prostor, v njem pa ni tako rekoč skoraj nič. Kljub temu si zamislimo eksotično turistično agencijo, ki ponuja potovanja zunaj našega Osončja. Predstavljajmo si, da svoje potnike prevažajo z vesoljsko ladjo, ki potuje s hitrostjo svetlobe. Potovanje s hitrostjo svetlobe seveda ni mogoče, saj bi s tem kršili fizikalne zakone, je pa zelo prikladno v miselnem eksperimentu.
Do najsvetlejše zvezde, Sirije, bi potovali osem svetlobnih let in pol. Če bi imeli na voljo po petnajst let časa, bi si za naslednjo počitniško destinacijo lahko izbrali eno od približno 50 zvezd ali rjavih pritlikavk. Severnica, ki na nebu leži zelo blizu severnega nebesnega pola, bi zahtevala daljše načrtovanje, saj bi do tja potrebovali 400 let. Najbolj oddaljene zvezde, ki jih še vidimo s prostim očesom, svetle orjakinje in nadorjakinje, pa so nekaj tisoč svetlobnih let daleč. Na podobni razdalji bi lahko obiskali Orionovo meglico, nam najbližjo masivno porodnišnico zvezd.
V naši Galaksiji je po zadnjih ocenah, narejenih s pomočjo podatkov satelita Gaia, okoli sto milijard zvezd. V galaksiji niso razporejene naključno, ampak se jih velika večina nahaja v tankem disku, debelem okoli tisoč svetlobnih let. Če bi si lahko privoščili še bolj eksotično potovanje, in sicer v središče Galaksije, kjer se nahaja supermasivna črna luknja, bi potrebovali kar 25.000 let dopusta in potem seveda še dodatnih 25.000 let za povratek. Za panoramski prelet od enega skrajnega konca Galaksije do drugega pa bi v popotniškem nahrbtniku potrebovali zalogo sendvičev za okoli 100.000 let.
Ker nam najverjetneje nihče ni pripravljen toliko časa zalivati rož na domačem oknu, medtem ko sami snemamo selfije na obronkih spiralnih rokavov, lahko iz udobnega naslanjača uporabimo program Gaia Sky. Aplikacijo, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku, je razvila ekipa satelita Gaia iz najnovejših katalogov več kot milijarde zvezd. Seveda pa je najlepši sprehod kar na planetu Zemlja, natančneje v Strehovcih, kjer je postavljen model Osončja v merilu.
Če bi lahko potovali naprej, ven iz naše Galaksije, bi najprej obiskali Magellanova oblaka, satelitski galaksiji tik ob naši. Pot do tja bi nam vzela okoli 200.000 let. Resnično dolga pustolovščina pa bi bil obisk prve večje galaksije, Andromedine galaksije, ki je oddaljena okoli 2,5 milijona svetlobnih let. Mnogo bolj oddaljeni so še bolj eksotični objekti, kvazarji.
Ob takšnih razdaljah se spet zavemo, da je vesolje res ogromno in prazno. Zemlja se nam zato še toliko bolj zdi le majhna prašnata kepa v spiralnem rokavu neke galaksije. Kljub temu da seznam odkritih eksoplanetov obsega že okoli 3000 daljnih svetov, pa je to še vedno edini znani planet, na katerem uspeva življenje. Kot pravi Sagan, »edini dom, ki smo ga kdaj poznali«.
