Tiskane izdaje
Posvetilo se mi je šele takrat, ko je pogovor v enem rednih prijateljskih večerov ob dobri domači hrani zaneslo k znanosti in vprašanju o njeni koristnosti. Dolgoletni prijatelj, ekonomist, je izzivalno dvignil pogled s krožnika, polnega dobrot, in me vprašal: No, pa povej! Kaj ste pa naredili? Kaj si na primer ti naredila? Sprva mi je vzelo sapo, možgani so tehtali med možnostima užaljenosti in besednega spopada, potem pa sem se zavedla: s prijatelji, ki niso iz znanstvenih krogov, se nikoli nismo pogovarjali o mojem delu in uspehih. Kako naj torej vedo?
Ne ukvarjam se z raziskavami vesolja, razvojem novih zdravil proti raku ali z genskim spreminjanjem organizmov. Čeprav pred mojim imenom včasih piše dr., ne znam pravilno razložiti, kako in zakaj nastanejo v žilah nevarne obloge in ne razumem avtofagije. Vem pa nekaj o naprednih anorganskih materialih, kar pa se gotovo ne sliši prav zanimivo. Ko me kakšen novi znanec vpraša, s čim se ukvarjam in na kratko odgovorim, da z razvojem novih in izboljšanih materialov (včasih dodam »za uporabo v ekstremnih razmerah«), ponavadi drugo vprašanje ne sledi. Kratek »Aha« in pogovor se obrne v drugo smer.
Razumem. Le koga zanima, da smo uspeli z veliko truda in majhnim trikom prepričati koloidne delce silicijevega karbida v suspenziji, da se prebijejo skozi debelo keramično tkanino proti nasprotno nabiti elektrodi, in tako pripravili z vlakni utrjen keramični kompozit z visoko toplotno prevodnostjo? Koga zanima zeta potencial podmikronskih delcev? Meni se sicer zdi strašno zanimiv, saj določa obnašanje mnogih suspenzij in snovi v stiku s tekočinami (tudi krvnih celic in žilnih sten). Odkar ga v laboratoriju merimo, z radovednostjo opazujem njegove učinke tudi v vsakdanjem življenju, s pomočjo prilagajanja potenciala pa smo razrešili že marsikatero tehnološko težavo. Le kdo bi tudi razumel moje navdušenje, ko nam je končno uspelo pripraviti kompozit volframa s karbidnimi vključki, in veselje, ko nam jih je uspelo v mikrostrukturi tudi prepoznati? Priznati je treba, da je to le droben korak v razvoju bodočih fuzijskih elektrarn, za večino bralcev tega bloga pa razlog, da nehajo brati. Če niso že prej.
Majhne in velike zgodbe
Če že pade beseda na bodoče fuzijske elektrarne, se pogovor pogosto zaplete v večno vprašanje o varnosti jedrskih (beri: fisijskih) elektarn ali pa pri ceni razvoja fuzijskega reaktorja ITER. Vendar je v bodočih fuzijskih elektrarnah tudi nekaj zanimivih vprašanj o materialih, rešujemo jih v sklopu enega največjih evropskih projektov EUROfusion.
V enem najbolj vročih delov je na primer predvidena uporaba volframa, kovine z zelo visokim tališčem in še nekaterimi dobrimi lastnostmi. Žal pa je volfram preveč krhek za predvideno uporabo in ga je treba izboljšati. Začne se s študijem, kaj je o tem že znanega, in če vprašanje ni zadovoljivo rešeno s pomočjo pregleda strokovne literature (in v tem primeru ni), sledi ugotovljanje, kaj povzroča njegovo krhkost in kakšne so možne poti za izboljšanje. Metoda »poskusi in popravi« običajno ne deluje oziroma bi poskušanje trajalo veliko predolgo, zato je treba stvari najprej razumeti in potem reševati.
Tu se začne naporna in dolgotrajna pot raziskovalcev. In ko so karbidni vključki končno na pravih mestih v volframskem kompozitu, material pa je po lastnosti bližje zahtevanim, se morda nekomu zdi vse skupaj kot majhna šala, smešna le ožjemu krogu zanesenjakov. Zemlja se še vedno vrti v isto smer, svet ni rešen pogube. Naj samo spomnim, da imamo prav zaradi takih drobnih korakov mnogih raziskovalcev vsako leto zmogljivejše telefone in še marsikaj.
Včasih med znanci omenim raziskave nanodelcev, dodanih živilom. Temu mnogi radi prisluhnejo. Razumljivo je, da so raziskave potrebne, ker še ni prav jasno, ali so ti delci, dodani kot barvilo, gostilo ali kaj drugega, lahko škodljivi organizmu. Ker so zelo zelo majhni, jih je v živilih težko najti in prepoznati, še težje pa je ugotoviti, kakšna količina neke vrste nanodelcev bi utegnila imeti škodljive učinke. Vendar pa taki pogovori pogosto pripeljejo do prehitrih in napačnih sklepov, zato sem pri tem postala previdnejša. Drži, iz ponev s keramično prevleko nanodelci lahko preidejo v hrano, vendar je za oceno tveganja za zdravje treba upoštevati tudi njihovo količino.
Tudi zgodba o zdravljenju s pomočjo celičnih terapij pritegne pozornost. Dotakne se skoraj vsakogar, ki je podvržen staranju. V njej raziskovalci, ki v sodelovanju s podjetjema Educell in Animacel razvijamo razgradljive nosilce, igramo najmanj opazno vlogo. Večje zanimanje požanje le pripoved o 3-dimenzionalnem tiskanju nosilcev, vendar sledi malo razočaranja, ko povem, da v našem laboratoriju tiskamo le polimerne nosilce, ne tiskamo pa celic in organov. Tudi ta tema vsebuje pasti. Misel od zdravljenja s pomočjo matičnih celic rada preskoči na kloniranje in smiselne ter nesmiselne etične dileme.
Peskovniki
Sklepam, da veliko mojih kolegov, podobno kot jaz, ne »utruja« svojim prijateljem s pripovedovanjem o svojem delu, idejah in rešitvah. Verjetno tudi tisti, ki se ukvarjajo z zdravljenjem raka, raziskavami vesolja ali avtofagije, ne prav pogosto. Zato nas okolica pogosto dojema kot ljudi, ki se za državni denar igrajo v dragih peskovnikih in v tišini svojih laboratorijev raziskujejo nekaj, kar ne koristi nikomur.
Vse se zdi samoumevno, tudi hiter tehnološki napredek, ki dnevno prinaša zmogljivejše naprave, nove diagnostične in terapevtske metode itd. Predstava o znanstvenikih - mislecih nekega drugega časa, je še vedno prisotna, med tem pa nagajiva znanstvena fantastika (samodejno?) postaja znanstvena resničnost.
***
Saša Novak je doktorica kemije, raziskovalka na IJS, učiteljica na MPŠ, koordinatorka ZnC (ki ni cinkov karbid), podpredsednica združenja SATENA in še kaj. Raziskovalno področje: razvoj novih materialov za uporabo v biomedicini in v najbolj vročih delih bodočih fuzijskih reaktorjev.
