Tiskane izdaje
Od učencev šola zahteva, da si zapomnijo kopico podatkov, kako dobro so si jih zapomnili, pa nato oceni. Otroci pri pouku zato postanejo pasivni poslušalci, ki ne postavljajo vprašanj in nanje ne odgovarjajo, če niso poklicani. Pri fiziki, kemiji in biologiji dajejo zato občutek, da jih znanost ne zanima. Zato je na mestu vprašanje, kako lahko pri otrocih spodbudimo interes za znanost?
Čeprav lahko otroci kdaj res dajejo občutek, da jih šolska snov ne zanima, to še ne pomeni, da nimajo interesa za znanost. Ko se pri fiziki obravnava elektrika, fantje sodelujejo, odgovarjajo na vprašanja in pouk popestrijo z lastnimi izkušnjami. Tudi ko govorimo o vesolju, pridobimo pozornost vseh v sobi. Pa še to je daleč od interesa, ki ga pokažejo ob robotih in drugi moderni tehnologiji, ki se jo kaže na raznih znanstvenih dogodkih, kot so Dnevi fizike ali Festival znanosti. Ob tem bi si morda mislili, da moramo izbrati posebne teme in eksperimente, s katerimi bomo lahko spodbudili interes otrok in ga ohranjali. A tudi s preprostimi eksperimenti otroke (in odrasle) navdušimo, če le prikažemo eksperiment, ki da nepričakovane rezultate, ki presenetijo občinstvo.
Foto: Maja Hribar
Ko se otroci vidijo med dvema ogledaloma, so nad videnim navdušeni in z enakim navdušenjem poslušajo tudi razlago. In če z eksperimentom spodbudimo njihov interes, ga z vprašanji ohranjamo. Če pa imamo na voljo dovolj pripomočkov in časa, da otroci sami raziskujejo nek pojav, lahko interes tudi tako zelo dobro negujemo, pozorni moramo biti le, da jim v pravem trenutku priskočimo na pomoč, ko se jim zatakne.
Zelo pomembno je, da otrokom na koncu eksperiment ali pojav razložimo oz. potrdimo njihove pravilne odgovore in domneve. Brez tega gre pri vsem skupaj le za igranje, ki sčasoma, tako kot igranje s katero koli igračo, postane nezanimivo. Ko se otroci naučijo nekaj novega, pa si ob tem zastavijo nova vprašanja, na katere lahko kasneje iščejo odgovore.
Foto: Roman Šipić/Delo
Poleg tega pa ni niti potrebno, da eksperimente v celoti pripravimo mi. Projekt Verižni eksperiment deluje prav na način, da otroci na šoli pod mentorstvom zgradijo eksperiment, velik za približno eno šolsko mizo, ki bo sprejel žogico na znani višini in (lahko drugo) žogico oddal na drugem koncu mize na isti višini. Tu pridejo do izraza domišljija, ki jo imajo otroci, ter tudi njihov interes za znanost.
Da lahko uporabijo različne fizikalne koncepte, jih morajo poznati in razumeti, da pa za prenos ne uporabijo samo vzvoda in klanca, potrebujejo domišljijo. Tak projekt, ki je sicer časovno zahteven tako za otroke kot za učitelje, pomeni, da otroci v prostem času iščejo različne rešitve, jih delijo z drugimi in se nato o njih pogovarjajo. Zaradi časovne zahtevnosti lahko tak projekt traja več mesecev, ko učenci redno gojijo svoj interes za znanost in se ob tem zabavajo. Projekta pa so se v preteklih letih udeležile tudi starejše skupine. Če otrok doma vidi, kako njegov dedek kaže interes za tak projekt, bo tudi njega samega to začelo zanimati.
Kako torej spodbujamo in ohranjamo interes za znanost? Otrokom pokažemo eksperimente, kako stvari delujejo, ali pa preprosto pred njih postavimo pripomočke in jih pustimo, da sami odkrivajo zakonitosti. V tem primeru, tudi ko na koncu povzamemo ugotovitve, ko jim razlagamo zanje običajno »dolgočasno« fiziko ali kemijo, njihova pozornost vztraja, saj želijo potrditi svoje ugotovitve.
***
Maja Hladnik je študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
