Vesna Fabjan: Že v četrtek je hotela nositi zastavo

Pjongčang – Seveda si bo Vesna Fabjan prejšnje olimpijske igre ohranila v posebnem spominu, saj se je vrnila domov z bronasto kolajno, toda ne glede na končno bero je že zdaj zapisan Pjongčang kot njej posebej ljubi kraj. Včeraj je namreč na uvodni slovesnosti ponosno vihtela slovensko trobojnico, zdaj je pred njo že priprava na tekmovalni del iger.

Ko smo se na dan izbora doma pogovarjali z vami o neučakanosti do te uvodne slovesnosti, ste nam dejali, da jo mirno pričakujete. Kako je bilo po tej plati zdaj v teh zadnjih dneh in nato urah pred včerajšnjim dogodkom?

Najprej se s tem nisem obremenjevala ali kaj posebej razmišljala o uvodni slovesnosti. A očitno je bila neučakanost tu že navzoča. Drugače si je težko razložiti, zakaj sem si v četrtek, ko sem vstala, mislila, da je že petek in bom nato v večernih korejskih urah korakala po olimpijskem štadionu. Res pa je, da se najbrž tudi drugi še ukvarjajo s privajanjem na povsem drugačen ritem, kot ga imamo doma in to časovno razliko. Večkrat moram pomisliti, koliko je ura, kateri dan v tednu je pravzaprav današnji …

A ko se boste nekoč ozrli k spominom iz Pjongčanga, se boste zagotovo s ponosom spominjali uvodne slovesnosti.

Nedvomno, ta dogodek je bil zame poseben, že tako mi je lepo biti članica olimpijske odprave, ko vihtiš zastavo ob predstavitvi Slovenije, je to poseben občutek. Zdaj le še upam, da se mi bo uresničila tudi kakšna tekmovalna želja.

Pa vam je žal, da vas ne bo na današnji premierni tekmi na tekšakem štadionu v skiatlonu?

Kot sem vam dejala že pred dnevi doma, tudi med tisto tekmo v Planici, me moti, ker do zadnjega ne poznam postav za posamezno disciplino. Res pa je tudi, da je ta tekma že v soboto popoldan po lokalnem času, po uvodni slovesnosti pa je zaradi dolge prireditve in zapletenega protokola vrnitev v olimpijsko vas še poznejša kot ponavadi. Po tej plati je zagotovo bolje, da me ne bo na premieri.

Kako pa sicer gledate na to disciplino dvojnega zasledovanja?

Ne vem, odvisno je od tekme. Sama zdaj razmišljam, kdaj bom tu sploh prvič nastopila, kajti ni me v skiatlonu in če me ne bo še v postavi za torkov šprint, se mi bo čakanje že zavleklo. Kar pa zadeva to prvo disciplino, se mi ne zdi tako slaba. Če imaš dober dan, če ti ustrezajo razmere, pri opremi pa ni spodrsljaja, je uspešen nastop blizu. Spomnim se, ko sem prav spodobno nastopila v Canmoru. Proga na tem kanadskem prizorišču je bila zahtevna, a meni je očitno ustrezala.

Očitno bo za vas udarna predstava v Pjongčangu preizkušnja v prosti tehniki, vam ljubši od klasičnega koraka, na 10 km?

Ah, kaj pa vem … Dokler ni jasnih postav, je težko natanko razmišljati o posameznih tekmah. Seveda mi je drsalni korak vedno bolj ustrezal kot pa klasični, a kako bo vse skupaj na tem prizorišču, je res vnaprej težko napovedati.

Tekme olimpijskega tekaškega sporeda so tu v popoldanskem času, doma je takrat osma ura zjutraj …

Verjamem, da nam bo iz dneva v dan glede prilagajanja lažje, sama pa sem si dejala, da se mi je tukaj najbolj pomembno naspati, potem pa je dovolj časa za umirjen trening, pripravo smuči in podobno. Vadimo večinoma v času tekem, kar pomeni, da nas pred sedmo uro zvečer ni v olimpijski vasi. Spat nato odhajam krepko pozneje kot doma, zato vam pravim, da ne gre drugače, kot zjutraj ujeti še vsaj uro ali dve dodatnega spanca od običajnega.

Kako je glede druženja z drugimi slovenskimi športniki v olimpijski vasi?

Tukaj nas je zdaj precej, v tej stolpnici so še člani biatlonske reprezentance, skakalci, alpske smučarke. A ne srečujemo se le v stolpnici in naših skupnih prostorih v 8. nadstropju, temveč tudi drugod po vasi. Res je tako, kot ste najbrž že slišali: kamorkoli vstopiš, naj si bo v trgovino z olimpijski spominki ali v res prostorno restavracijo, od daleč vidiš pisana oblačila z močnim zelenim odtenkom slovenskih reprezentantov.

Kakšni pa so pravzaprav vaši prvi vtisi v primerjavi s prejšnjimi prizorišči, zdaj ste namreč na svojih četrtih olimpijskih igrah?

Res je drugače kot pred štirimi leti v Sočiju. Takrat smo se počutili bolj domače, z biatlonci smo bivali tik ob prizorišču. Morda je tu vse skupaj še najbolj podobno tisti vasi iz Vancouvra 2010. Če pa se ozrem k tekmovališču, bi progo ocenila kot primerno za najpomembnejše dejanje sezone. Drugi klanec je celo bolj strm od planiškega, ki ga zdaj konkurenca omenja kot zahtevnega, na olimpijskem tekaškem štadionu je najbolj moteče, ko zapiha veter. A prilagoditi se moramo slehernim razmeram, o olimpijskem izzivu razmišljamo že dolgo.