Dijaki dali nov sijaj kiosku, ki bi skoraj pristal na smetišču

Obnovljeni kultni kiosk K67 lahko postane glasnik urbanega dogajanja, stalni prostor začasne rabe.
Fotografija: Rumeni kiosk naj bi postal novo stičišče Celjanov. FOTO: Lana Požlep
Odpri galerijo
Rumeni kiosk naj bi postal novo stičišče Celjanov. FOTO: Lana Požlep

Celjska zgodba o kultnem Kiosku K67 se bere kot biografija enega od primerkov, ki je bil skoraj že pozabljen in odpeljan na deponijo, pa so ga rešili zadnji hip. Zdaj je začel pisati novo zgodbo – skupaj s Celjani in Celjankami, ki jim je bil kiosk »podarjen« prav ob prazniku njihove mestne občine. Da bo ponovno služil skupnosti in deloval kot vez med občino in občani.

Če so nekoč v tem kiosku Celjani in Celjanke kupovali vozovnice za avtobus, lahko obnovljeni Kiosk K67 Izletnika Celje, ki je od lani v lasti celjske mestne občine, zdaj spet občudujejo – in obujajo spomine na nekdanje čase – na Krekovem trgu. Konec minulega tedna je bilo slavnostno odprtje kioska, ki so ga pod mentorstvom arhitekta Timoteja Jevšenaka, ki je bil pobudnik projekta, in Gerharda Kladnika, učitelja praktičnega pouka, obnovili dijaki Šolskega centra Celje. Na odprtju je bil tudi idejni oče, slovenski arhitekt in industrijski oblikovalec kioska Saša J. Mächtig. Njegove kioske, ki so odpotovali na vse konce sveta in ki so s svojo obliko in idejno zasnovo v šestdesetih letih veljali za revolucionarne in futuristične, še vedno najdemo v več mestih.

Nekdaj na Avtobusni postaji Celje, zdaj na Krekovem trgu. FOTO: Tomaž Črnej
Nekdaj na Avtobusni postaji Celje, zdaj na Krekovem trgu. FOTO: Tomaž Črnej

Celjska zgodba, katere pobudnik je Jevšenak, je po njegovih besedah zelo zanimiva in tudi K67, večnamenski delovni prostor, ki zaradi svoje avtonomne funkcije deluje dobro v vsakem okolju, tako historičnem kot modernem, se je zelo dobro obnesel na Krekovem trgu. Vendar bo tu ostal samo en mesec – ne bo namreč le »razstavni predmet«, ampak bo v prihodnjih mesecih in letih potoval po mestnih četrtih ter bo postal prostor za druženje, je napovedal celjski župan Matija Kovač. Kot je za Delo pojasnila Monika Tominšek, svetovalka župana, so kiosk obnovili z mislijo na to, da postane stična točka Celjanov in Celjank.

»Želimo, da bodo ljudje, ko se bo kiosk pojavil v neki mestni četrti, vedeli, da se bo nekaj dogajalo. Kiosk K67 lahko postane glasnik urbanega dogajanja, nekakšen stalni prostor začasne rabe. V njem bomo menjali programe, vključiti želimo čim več deležnikov, ki v mestu že ustvarjajo vsebine: od šol do javnih zavodov … Skratka, idej je veliko, te pa poskušamo zložiti v neko širšo sliko, pri čemer v idejno zasnovo vselej vključimo občane in občanke.«

Saša J. Mächtig in Timotej Jevšenak, »oče« kioska in pobudnik prenove celjskega kioska. FOTO: Lana Požlep
Saša J. Mächtig in Timotej Jevšenak, »oče« kioska in pobudnik prenove celjskega kioska. FOTO: Lana Požlep

Maja ga bodo verjetno uporabili za promocijo meseca športa; v njem bi predstavili društva – kiosk pa se bo selil po mestu –, skupaj z idejami in ljudmi, je pojasnila Monika Tominšek. Kot je povedal Mächtig, je ideja tudi ta, da bi imel kiosk interaktivno funkcijo – da bi postal posrednik med občino in županom ter občani hkrati, obenem pa bi služil kot informacijska točka.

Vrnitev domov

Iniciator projekta Timotej Jevšenak je za Delo pojasnil, da je imel že nekaj časa idejo, da bi ta kultni industrijski slovenski kos, ki ga doma še vedno premalo dojemamo kot našo kulturno dediščino in premalo cenimo, čeprav je prišel v zbirko MoMe v New Yorku, imeli znova tudi v Celju. »Želel sem, da bi bil kot nekakšen satelit, kot stičišče idej in mnenj občanov, ki bi hkrati ozaveščal. Ideja je obstajala, a takrat še nismo vedeli, kje bi kiosk dobili.«

Nadaljevanje zgodbe je nenavaden splet okoliščin in naključij. K67, ki je nekoč stal na avtobusni postaji, so pred nekaj leti, precej dotrajanega, želeli odpeljati na bližnjo deponijo (to je bilo v času, ko je Nomago prevzel nekdanjega Izletnika Celje). A ob natovarjanju sta se mimo pripeljala zakonca, ki sta se odločila, da bosta kiosk odkupila. Kar nekaj časa sta ga hranila na različnih lokacijah v Ljubljani, toda ker je šlo za večji podaljšan model, je bilo skladiščenje težavno, je povedal Jevšenak.

Pri obnovi je sodelovalo približno 30 dijakov od 1. do 3. letnika. FOTO: Timotej Jevšenak
Pri obnovi je sodelovalo približno 30 dijakov od 1. do 3. letnika. FOTO: Timotej Jevšenak
»Saša Mächtig je dodal še podrobnost: na ta kiosk, ki je bil nekaj časa skladiščen v Črnučah, ga je opozorila Nika Zupanc, znana oblikovalka in njegova nekdanja študentka. Ugotovil je, da sta se njegova lastnika že pogovarjala, da bi ga prodala Nemcem, a ju je Mächtig prepričal, da ostane v Sloveniji. Tako se je vse lepo izšlo, zakonca sta ga lani donirala celjski občini, da ga obnovi. In tako je kiosk spet našel pot domov, je malce romantično sklenil Jevšenak.

Seveda je bilo naslednje vprašanje, kako se lotiti obnove. Kot je poudaril Jevšenak, je bil kiosk precej dotrajan, ne nazadnje je služil 40 let, a po premisleku in izmenjavi idej so se odločili, da ga obnovijo s pomočjo dijakov. Vse to je lepo sovpadlo z letošnjo 140-letnico Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko.

Restavratorsko delo

Z Gerhardom Kladnikom, učiteljem praktičnega pouka, se je spletlo odlično sodelovanje, šola je dobro sprejela poseben projekt, pri katerem ni šlo za obnovo avtomobila ali motorja, ampak za kiosk, pri njem pa je obnova karoserije morda bolj podobna obnovi čolna kot neke pločevine. To je bilo skoraj restavratorsko delo,« je povedal Jevšenak. Sodelovalo je približno 30 dijakov od 1. do 3. letnika, seveda ne vsi hkrati.

Eden od dijakov programa avtoličar je za STA takole opisal proces dela: »Vse, kar smo dobili, so bile načete plošče, njihove površine so bile zelo neravne, to je bil za nas velik zalogaj. Ko smo jih zravnali, smo jih sestavili, vstavili steklo, kiosk pobarvali in spolirali.«

FOTO: Tomaž Črnej
FOTO: Tomaž Črnej

Moniki Tominšek se sicer zdi zelo dobro, da so dijaki dobili enkratno priložnost, da sodelujejo pri obnovi kultnega kioska K67, svetovno razširjenega modela. Obnovo, za katero so nasvete dobili tudi pri Avtoličarstvu Marije Plut iz Stanežič, so po Jevšenakovih besedah začeli novembra, končali pa pretekli teden, le dan pred prireditvijo ob 140-letnici šole in le nekaj dni pred uradnim odprtjem kioska.

Kiosk z različnimi vsebinami na celjski avtobusni postaji. FOTO: Zgodovinski arhiv Celje
Kiosk z različnimi vsebinami na celjski avtobusni postaji. FOTO: Zgodovinski arhiv Celje

Četudi se morda večina kultnih kioskov spominja v rdeči barvi, je celjski rumen. Po Jevšenakovih besedah so ob obnovi videli, da je bil večkrat prebarvan in obarvan v različne barve. »Ob tem smo v Celju ustanovili društvo Tendence, njegovo poslanstvo bo predvsem povezovanje in aktiviranje občanov, stroke in občine v soustvarjanju (prostorske in vizualne) identitete mesta. Trenutno je v kiosku razstava, ki prikazuje obnovitvena dela kot tudi samo zgodovino kioskov v Celju. Ko sem se zakopal v arhiv, sem ugotovil, da je bilo teh kioskov kar precej in so imeli različne namembnosti: od trafike do cvetličarne.« Njegove besede podkrepijo tudi arhivske fotografije. Upajo, da bo prenovljeni kiosk služil še nadaljnjih 30 ali 40 let.

Preberite še:

Komentarji: