Krizne razmere zahtevajo kratkoročno in agilno načrtovanje
Slovenija ni tako finančno zdrava, kot je bila pred zdravstveno krizo, kar vpliva tudi na možnosti, ki jih ima pri sprejemanju ukrepov ob energetski krizi in za blažitev draginje. Z ukrepi najbrž ni zadovoljen vsak subjekt v družbi, niti vsa gospodinjstva in tudi ne vsa gospodarstva, vendar se kaže, da gredo v pravo smer, seveda ob danih možnostih. Neodgovorno pa je, da posameznik v družbi pričakuje, da bo od države samo dobival, da je to skoraj njegova pravica, je v intervjuju med drugim povedala Barbara Žibret Kralj, odgovorna partnerica družbe Deloitte za Slovenijo. »Dobivaš že, vendar s tem prevzemaš odgovornost in moraš družbi tudi vračati, kot gospodarstvo in kot posameznik.«
Svet se spopada z visoko inflacijo in posledicami vojne v Ukrajini, ki vplivajo ne samo na globalna gospodarstva, ampak tudi na življenje ljudi. Vendar vsaka kriza prinaša tudi priložnosti za spremembe. Katere bi to lahko bile po vašem?
Kadar govorimo o globalni krizi, si je težko predstavljati, da bi ta lahko prinašala priložnosti za družbo kot celoto, seveda so posamezniki in skupine, ki se tudi v krizah okoristijo. Zagotovo pa so se predvsem v obdobju splošne blaginje, ki smo ji bili priča, v družbi nakopičile anomalije, ki jih bo morda kriza sčistila. Ena takšnih je zagotovo trg delovne sile, ki je v obdobjih visokih rasti postal za funkcioniranje gospodarstva eden največjih izzivov, delovne sile ni, kakovost trga dela se je poslabšala, zato se pričakovanja in pravice trga delovne sile ne ujemajo s prevzemanjem odgovornosti tega trga in stresni momenti v gospodarstvu lahko pozitivno vplivajo na ta segment gospodarstva.
Trg nepremičnin se izkustveno v gospodarskih krizah znova normalizira. In ne nazadnje je gospodarska kriza odraz določenih nelogičnosti, ki se zdijo samoumevne, a jih brez krize, stresa na trgu kar ne začnemo reševati, čeprav se jih zavedamo. V mislih imam predvsem globalno segrevanje, nesmiselnost določenih dobavnih verig ipd. Torej je priložnost, da se znebimo neodgovornih pričakovanj, ravnanja in navad skoraj vsakega posameznika v družbi. Globalizacija je pred preizkušnjo, morda je dosegla svoj limit in vrnitev k lokalnemu ni nepričakovan obrat.
Nas pa sedanja kriza opozarja, da niti posamezniki, niti gospodarstva, niti države, niti skupnosti držav, kot je na primer EU, niso dovolj dobro zaznavali in dovolj resno jemali osnovnih družbenih tveganj. Današnja kriza je pač odgovor na neustrezno zaznavanje tveganj, neustrezno vzpostavitev kontrolnega okolja in neustrezno delovanje kontrol. Ekonomija uči, da se vsa jajca ne nosijo v eni košari, in današnja kriza je odraz zelo preproste ekonomske napake, ki se kaže v trenutni energetski krizi.
Žal se družba, človek, preredko uči iz lastnih izkušenj, čeprav smo najviše razvita bitja, in tako je učna lekcija prevečkrat izjemno draga, v družbenem in gospodarskem smislu. Trenutne energetske krize, globalnega segrevanja seveda ne moremo rešiti na hitro, ampak šele dolgoročno.
Zaradi energetske draginje države sprejemajo različne ukrepe za pomoč tako gospodarstvu kot prebivalstvu. Ali bi bili po vašem veliko ustreznejši ukrepi na ravni EU, saj se bo, kot menijo nekateri, neenakost drugače še povečevala?
Odgovor na energetsko krizo, ki bi bil zelo različen med državami, je tvegan, zagotovo vodi do povečevanja neenakosti. Že združevanje moči znotraj Evrope, ki poteka, je odgovor na ta izziv za EU. Dogovor o skupnem evropskem modelu za spopadanje s trenutno energetsko krizo še čakamo, so pa države v različnih izhodiščnih položajih tudi znotraj EU. Odzivi so bili pričakovani in potrebni takoj in tako so vlade sprejemale ukrepe, ki pa niso tako zelo različni.
Avstrija, Nemčija, Francija, Italija in Slovenija … so sprejele različne pakete ukrepov, znotraj katerih so manjše variacije, nekateri pa so si zelo podobni: od zniževanja DDV, ukinitve obdavčitve za trajnostni prehod do subvencioniranja tako gospodinjstev kot malih odjemalcev kakor tudi tistih gospodarstev, ki so močno odvisni od energetike. Vendar je potreben skupen evropski (vsaj EU) nagovor energetske krize, ki bo na svetovni ravni redefinirala prihodnje gospodarsko in družbeno delovanje.
Menim, da je ciljno in ne splošno usmerjanje ukrepov nujno. Primerjava z ukrepi zaradi kovidne krize ni dobra, takrat so razmere dopuščale splošno ukrepanje in takšni ukrepi so všečni širšim množicam, ta kriza pa je drugačna in pogojev za všečne in splošne (za vse) ukrepe, ki so zelo dragi, ni. Menim, da so vladni ukrepi ciljno naravnani.
Nujno je ciljno in ne splošno usmerjanje ukrepov glede energetske krize.
Vsekakor pa je dobro, da bi bili ukrepi opremljeni in bi se o njih obveščalo v luči širše finančne analize vplivov, saj ima lahko kratkoročen všečen ukrep srednjeročno bistveno slabše posledice kakor pa ciljno naravnan in morda ne toliko super všečen ukrep.
Po ocenah Umarja so dosedanji ukrepi vlade za blaženje draginje ublažili rast inflacije za 2,3 odstotne točke. Poleg tega je vlada zaradi visokih cen energentov več kot podvojila pomoč gospodarstvu in dvignila tudi odstotek pomoči subvencioniranja energetskih stroškov. Ali je s tem poslala pravo sporočilo gospodarstvu, da je njegova partnerica in mu želi pomagati?
Da. Ukrepanje je vsaj za določen čas in v določeni meri pripomoglo k zajezitvi inflacije. To kažejo statistični podatki. Inflacija v Sloveniji (septembrska) je na ravni inflacije evropske monetarne unije. Seveda si nobena vlada ne želi nemočnega gospodarstva. Vendar v kriznih razmerah ni mogoče iskati ali si želeti popolnega zadovoljstva. Na primer, tudi doslej sprejeti intervencijski zakoni so eni ključnih, ki bodo omogočali nadaljnje poslovanje celotnega gospodarstva.
Gospodarska kriza je lahko tako zelo močna, ohlajanje gospodarstva lahko vodi do sistemske finančne krize, česar si nobena vlada ne želi. Izkušnje imamo in posledice niso bile lepe. Z vsakim ukrepom se vlade zavedajo, da je pomoč gospodarstvu izjemnega pomena – kako hitro in v kakšnem obsegu je ukrepanje možno, pa je odvisno tudi od finančnega zdravja posamezne države.
Zavedati se moramo, da naša država ni tako finančno zdrava, kot je bila pred kovidno krizo. Z ukrepi najbrž ni zadovoljen vsak subjekt v gospodarstvu, vendar podatki kažejo, da so ti pravilno nastavljeni.
Znašli smo se v energetski krizi, ki izvira iz vojne agresije Rusije na Ukrajino; doživljamo krizo dobavnih verig, ki se je pojavila že pred zdravstveno krizo, pa se je z njo in z energetsko krizo še poglobila. Vse to žene cene v nebo in povzroča višanje inflacije, poleg monetarnih je treba sprejemati še druge ukrepe. Kakšen nevšečen ukrep tudi zajezi rast inflacije. Neodgovorno bi bilo pričakovati, da se od države samo dobiva. Z dobivanjem tudi prevzemaš odgovornost in moraš družbi tudi vračati.
Za podjetja bodo zaradi neznanih cen energije največji izziv priprave poslovnih načrtov za prihodnje leto. EU in Norveška sta sicer v začetku oktobra napovedali, da bosta skupaj razvili orodja za stabilizacijo energetskih trgov ter omejitev vpliva nihanja cen. Pa bi bili lahko to dovolj učinkoviti ukrepi?
Obdobja dolgoročnih načrtovanj so bila že pred energetsko krizo nekoliko zastarel model načrtovanja, saj je bistveno bolj kratkoročno načrtovanje tisto, ki je v danem trenutku pravilen odgovor na razmere, ki smo jim priča. In krizna situacija zahteva agilnost. To je v togem zakonskem sistemu, če kot togo izpostavim delovno zakonodajo, izjemno težko, saj je prilagajanje variabilnih komponent načrtovanja omejeno.
Če bodo z dogovorom Norveške z EU ali pa, upajmo, z dogovorom na ravni EU konec oktobra narejeni koraki k stabilizaciji energetskih cen, bo tudi načrtovanje lažje. Zagotovo pa trenutno podjetja skoraj ne morejo izvajati dolgoročnega načrtovanja. Vsako načrtovanje ima različne scenarije, žal so velikokrat vsi neuporabni.
Spodbujanje infrastrukturnih naložb za razogljičenje industrije naj bi tudi prispevalo k stabilizaciji trgov in omogočilo evropski zeleni prehod. Evropa je šla pri tem v višjo prestavo. Bi bilo to lahko dovolj za premagovanje zaostrene energetsko-podnebne krize?
Ne! Trenutna energetska kriza je posledica neustreznega zaznavanja tveganj in odgovora nanje. Cena je zelo visoka, pa ne samo finančna, ampak tudi za človeštvo, ki ugotavlja, da je razogljičenje izjemnega pomena. Že pred vojno so bili na področju trajnostnega razvoja sprejeti določeni kompromisi, na primer pri poimenovanju zelene energije.
Energetska kriza na dva načina vpliva na podnebno krizo. Na eni strani pomeni korak nazaj od razogljičenja, saj je kriza prisilila vlade, da so posegle po ukrepih, kot so na primer zmanjševanje davščin za trajnostno in zeleno energijo, s čimer se omogoča gospodarstvu, da lahko naprej diha. Prinesla pa je tudi prebujenje in pritisk, da je mogoče in nujno uporabiti druge vire energije, za kar so potrebne pomembne investicije. Želim, da trenutna gospodarska kriza ne bo pritisnila na zavoro pri sprejemanju evropske zakonodaje na podnebnem področju. Evropa teče hitreje in je bolj agresivna na tem področju kot večina drugega sveta in ta kriza ne sme biti korak nazaj pri trajnostnem razvoju in razogljičenju. Če je že nujno, naj bo korak nazaj majhen in kratkoročen, le zato, da bomo lahko naredili tri korake naprej in ta tveganja v prihodnje normalno obravnavali.
Tudi podjetja so, kot je pokazalo Deloittovo poročilo o trajnostnem razvoju za 2022, vse bolj zaskrbljena zaradi podnebnih sprememb, obstaja pa razkorak med tem, kar si želijo in kar v resnici dosegajo. Kako se morajo po vašem lotiti procesa trajnostne transformacije?
Na področju trajnostnega razvoja obstaja izjemen primanjkljaj znanja, hkrati pa določena zavest, da so spremembe na vidiku. K ozaveščenju je pomembno pripomogla zakonodaja. In ravno pričakovana skladnost z zakonodajo je povzročila kar malo panike na trgu.
Poročevalske zahteve in pričakovanja so veliki, hkrati pa je za številna podjetja to novo področje. Ne znajdejo se, imajo težave pri ukrepanju, razumevanju, postavljanju strategij ipd. Zgolj na področju poročanja, ki je samo posledica predhodnega ravnanja, so izzivi podjetij ogromni, in pričakujem, da ne bodo razumela, kot da je poročanje enostavna naloga »tick the box«, ker ni tako. Gre za obsežnejše in bolj zahtevno področje poročanja, kot je samo finančno poročanje.
Trajnostno naravnano vodenje in poročanje podjetja bo v prihodnje pomembnejše od finančnega poročanja.
Kdo vse mora biti vključen v tak proces in kakšna je pri tem vloga vodstva?
Največja. Gre za spremembo v načinu poslovanja posamezne družbe, posameznega gospodarskega subjekta. In tako velika sprememba se ne more izvesti, če nima podpore vodstva družbe. Trajnostno naravnano gospodarstvo ali družba morata biti vodena od zgoraj navzdol. Si predstavljate na primer finančno poročanje, kot posledico poslovanja subjekta, ki ga ne bi vodilo vodstvo, finance? In tu je popolnoma enako. V resnici bo trajnostno naravnano vodenje in poročanje podjetja v prihodnje pomembnejše od finančnega poročanja.
Ve se, kaj je želeni cilj trajnostnega poročanja, ki naj bi ga podjetja vzpostavila. Bojazen pa je, da bo trg preplavljen s povprečnim strokovnim znanjem, s katerim želeni cilj ne bo dosežen. Torej je tudi na področju trajnostnega razvoja in poročanja potrebna določena mera neodvisne presoje. Če potegnem vzporednice s finančnim poročanjem, kjer je bilo iz potrebe po zagotavljanju zaupanja vseh deležnikov uvedeno neodvisno certificiranje, revizija, ki ga/jo izvaja za to usposobljena stroka, ki tudi prevzema odgovornost, je pričakovati enako ravnanje tudi pri nefinančnem poročanju. Menim, da se bo trg sčistil in strokovno okrepil.
Katere trajnostne projekte pa ste v družbi realizirali v zadnjih letih?
V Deloittu imamo trajnostno naravnanost med primarnimi cilji, tem sledimo kot svetovalci in jih imamo vzpostavljene tudi pri poslovanju. Število trajnostnih ukrepov nenehno posodabljamo in jih širimo na vsa mogoča področja našega poslovanja, vse od neuporabe plastike, spodbujanja uporabe zelene energije do dogovarjanja z našimi dobavnimi verigami o trajnostni naravnanosti, kjer gremo tudi v smer preverjanja navedb dobaviteljev. Zagotovo takoj ne moremo doseči želenih ciljev, saj se mora spremeniti celotno okolje, zato imamo resne kratkoročne in srednjeročne cilje in strategijo. In z zgledi smo ter želimo biti tudi pomembni akterji sprememb na naših trgih.
Za vsakim uspešnim podjetjem stojijo tudi odlični kadri. Dejavniki pri izbiri delovnega mesta pa se spreminjajo, zdaj so to fleksibilnost, individualnost in digitalizacija pa seveda uravnoteženost med poklicnim in zasebnim življenjem. Kaj to pomeni za prihodnost dela?
Trg delovne sile je eden večjih izzivov gospodarstva. Kovidna kriza ni pripomogla k ureditvi razmer, saj je neprilagodljivost tega trga z njo eksponentno narasla. Res je, da je kovid prinesel redke dobre stvari, na trgu delovne sile so to zagotovo spoznanje, da je mogoče uvesti fleksibilne delovne razmere, pa vpeljava hibridnega dela, ki je koristno za podjetja, za razogljičenje, za ravnotežje med poslovnim in zasebnim življenjem (work-life balance), opažamo pa tudi določeno mero razvajenosti in pričakovanj, ki niso skladna s ponujenim.
Fleksibilni način dela ima gotovo dobro in slabo stran. Dobra stran je razogljičenje ter boljše uravnavanje zasebnega in poslovnega življenja, ki zelo pogosto lahko prinaša zgolj navidezno svobodo. Slaba stran pa je bistveno manjša pripadnost posameznikov podjetju. Vsako podjetje in vsaka družba kot celota potrebujeta pripadnost, saj je brez nje napredek manjši. Največja težava pa je slabša kakovost opravljenega dela, predvsem pri tistih, ki prvič vstopajo na trg dela. Ti so namreč izgubili želeno krivuljo učenja pri delu, z virtualnim delom je krivulja manj eksponentna.
Dojemanje pravic in obveznosti pri zaposlenih je na zelo trhlih tleh. Pravice so zelo dobro razumljene, obveznosti pa kar malo odrinjene. Individualizacija načeloma ni najboljši koncept delovanja.
Čas bo pokazal, kakšna oblika fleksibilnosti in hibridnosti dela bo prevladala. Prepričana pa sem, da je »8, 8, 8« preživet koncept.
Deloitte opravlja z Združenjem nadzornikov Slovenije raziskave o doseganju cilja spolne raznolikosti v organih vodenja in nadzora v državnih in borznih družbah. Kakšne naloge nas v Sloveniji še čakajo na tem področju?
Želim, da me tega ne bi nihče več nikoli vprašal, da se o tem ne bi bilo več treba pogovarjati in da ne bi imeli potrebe po tovrstnih analizah. Samoumevno bi moralo biti, da če je razmerje v bazenu talentov, usposobljenosti 50: 50, kot je zdaj, mora biti enako tudi na položajih odločanja.
Menim, da je uravnoteženost mogoče doseči podobno kot trajnostni razvoj, to je z ustreznim zakonodajnim okvirom. Če družba še ni dovolj razvita, je najhitrejši odgovor na nekaj, kar je samo po sebi umevno, zakonodaja. Tako kot vemo, da obstaja globalno segrevanje in da je potrebno razogljičenje, ki ga bo treba rešiti z zakonodajo, velja tudi za področje enakosti in uravnoteženosti med spoloma.
Kateri izzivi bodo po vašem mnenju zaznamovali leto 2023?
Očitna izziva sta visoka inflacija – pri čemer upamo, da res ne bo dosegla previsokih, dvomestnih številk – ter obvladovanje obrestnih mer, kar je povezano z inflacijskimi gibanji. Veliko si obetam od dogovora evropskega dela sveta glede skupne energetske politike. Se pa bojim sistemskih tveganj. Družbena geopolitična tveganja, prerazporeditve moči in splošna nestabilnost so preprosto izjemna in posledice so lahko nepredstavljive.
