Srečanja, ki brišejo razpoke med nami

Plovdiv – V evropski kulturni prestolnici se povezujejo na videz nezdružljivi svetovi: revni in bogati, domačini in tujci, kristjani in muslimani, naši in njihovi … marsikaj od tega v Plovdivu poosebljajo Bolgari, Romi in Nemci. Povezuje jih projekt Gradimo skupaj: učenje iz Stolipinova, a bolj kot projekt je to proces, ki se ne sme ustaviti.

Plovdiv je eno od najstarejših evropskih mest, prve neolitske naselbine so imeli že 6000 let pred našim štetjem. Med sedmimi griči mora biti nekaj privlačnega, da v to mesto prihajajo ljudje z vseh koncev in krajev. Resda vsi niso prišli z miroljubnimi nameni, so pa tukaj pustili pečat Perzijci, Grki, Rimljani in Turki, še vedno sta prisotni armenska in judovska skupnost, v sedanjosti pa to bolgarsko mesto najbolj zaznamuje največje romsko naselje v Evropi – Stolipinovo.

Naselje z več kot 50.000 Romi je del Plovdiva, vendar so nesoglasja z bolgarskim prebivalstvom precejšnja. Romi ne hodijo radi v druge predele mesta, Bolgari še manj v romski geto, a tudi v Stolipinovu so razlike: ljudje se delijo na Rome in Turke, kristjane in muslimane, bogate in revne … Le malce drugačen si in takoj nisi več »njihov«.




 

Nemški pridih je težko spregledati

Razlike, drugačnost in sovražnost najlažje blaži kultura, zato so v okviru projekta Evropske prestolnice kulture pripravili projekt Gradimo skupaj: učenje iz Stolipinova. Idejo sta zasnovala nemška umetnika in arhitekta Martin Kaltwasser in Maik Ronz, pobudnik je Goethejev inštitut, vendar nemški prispevek ni naključen.

Še pred prihodom v Plovdiv je spregovoril Enzio Wetzel, direktor Goethejevega inštituta v Sofiji. »Če so med ljudmi razlike, za sodelovanje potrebujejo kulturo,« je povedal v pisarni v središču bolgarske prestolnice in v naslednji sapi predstavil bolj stvaren nemški interes v Plovdivu: »Lokalna politika v Bolgariji nas zanima tudi zato, ker se približujejo evropske volitve. V Bolgariji se prav tako kot v Nemčiji spreminja politična struktura z več desno usmerjenimi strankami, zato nam koristi širši vpogled v evropsko dogajanje.«



Nemški pridih je v Bolgariji težko spregledati. Napisi nemških podjetij, bank in zavarovalnic so povsod, tudi za romsko skupnost v Plovdivu je značilno, da več tisoč romskih in turških delavcev odide na sezonsko delo v Nemčijo. »Ko sem bil prvič v Stolipinovu, sem spoznal ljudi, ki govorijo bolgarsko, turško, romsko, farsi, grško … V vse te jezike smo prevedli besedo 'zajedno' [skupaj],« je povedal Wetzel. »Ljudje radi postavljamo meje, vendar se nenehno tudi srečujemo – na univerzi, v službi, na vlaku, v restavracijah. Včasih sedimo skupaj ljudje iz različnih držav in kultur, a hitro najdemo veliko zanimivega za pogovor.«

Opazni, toda ne vsiljivi

Projekt Gradimo skupaj: učenje iz Stolipinova ima dve ravni. Oprijemljiva ideja je, da bi iz starega železa, plastike in lesa naredili nove koristne stvari, denimo vrata, klopi, nadstreške, avtobusne postaje … Druga, manj opazna, je ponovno povezovanje Bolgarov in Romov, ki sicer le redko prestopijo meje svoje realnosti.

»Osnovno idejo o recikliranju starih materialov za nove predmete sta predstavila nemška umetnika Kaltwasser in Ronz, mi pa smo prevzeli projekt kot lokalni izvajalci, da bi našli prave rešitve v praksi,« je v Plovdivu povedal Miroslav Velkov, eden od trojice arhitektov iz bolgarskega studia Atelier 3, v katerem sta še Donika Georgieva in Desislava Kovačeva. Njihov moto je »Pazi na kontekst«, lotijo pa se marsičesa, kar je povezano s prebujanjem starih objektov, arheologijo in umetnostjo. Edino, česar ne počnejo, je gradnja stolpnic, saj pri velikih projektih niso nenehno v stiku z izvajalci. Sodelovali so tudi pri obnovi ostankov rimskega stadiona v središču Plovdiva.



»Sodelovanje v Stolipinovu za nas ni projekt, ampak proces, saj gradimo z domačini, ki so prav tako vir idej. Prvotni koncept nenehno razvijamo, se prilagajamo in zraven prihajajo novi ljudje,« je poudarila Desislava Kovačeva.

Sprva so načrtovali gradnjo mostu iz recikliranih odpadkov prek reke Marica, da bi povezali Stolipinovo s sosesko na drugi strani reke, toda imeli so preveč birokratskih težav. Nova ideja je prenova starih vrat, da jih bodo postavili po mestu kot infotočke, nato bodo do konca leta sledili še drugi predmeti. »Vrata bodo v različnih barvah, a na njih ne bo veliko informacij. Ravno toliko, da bodo zainteresirani ljudje vedeli, kam naj se obrnejo,« je povedal Velkov. »Radi bi bili opazni, toda ne vsiljivi. Razmišljamo, da bodo v vratih tudi kukala na različnih višinah, pogled pa bi segal na različne točke v bližini.«


 

Mojstri morajo postati učitelji

Poleg nemških ideologov in bolgarskih arhitektov bodo pri prenovi vrat, klopi in avtobusnih postaj v osrednji vlogi domačini iz Stolipinova. »Zato je to proces, saj se je začetna ideja že večkrat spremenila. Poslušati moramo želje domačinov in upoštevati njihov način življenja,« je dejala Donika Georgieva. »Vedno, ko gremo v Stolipinovo, spoznamo nekoga novega. Vsak ima kakšno novo idejo in predlog, kar je prav tako del procesa. Upoštevati mora tudi vreme; poleti je vroče, zato mora biti nad klopmi streha, pozimi pa mrzlo, zato je dobro, da imajo avtobusne postaje stransko zaščito pred vetrom.«

Toda pravi namen ni zgolj prenesti predmete iz Stolipinova v druge predele Plovdiva, ampak hočejo doseči medsebojno sodelovanje. Bolj kot končni izdelek bodo zato pomembne delavnice, na katerih bodo romski velemojstri učili obiskovalce, kako ravnati z železom, jeklom, lesom in blagom. »Radi bi pokazali, da je napačno bolgarsko dojemanje, da ljudje v Stolipinovu samo povzročajo težave in nič ne delajo. V resnici je zelo veliko mojstrov, ki nenehno ustvarjajo,« je rekel Velkov, že naslednji trenutek pa je Kovačeva pristavila: »Radi bi, da bi vsi ti spretneži postali učitelji. Povezujemo se tudi s srednjimi šolami, predvsem poklicnimi, da bi dijaki prišli na prakso.«


 

Iskanje mizarja v labirintu

Stolipinova se marsikdo izogiba in nanj gleda s studom, vendar lahko vsakdo pride v sosesko ter se sprehaja brez sitnosti. Večji problem je, če moraš v labirintu blokov, hiš in barak koga najti. Ljudje so resda odprti, ti mahajo in iščejo pogovor, toda brez znanja lokalnih jezikov je komunikacija težka. Ker so se arhitekti iz studia Atelier 3 tisti dan odpravili nazaj proti Sofiji, so mi lahko pri iskanju lesarskega velemojstra iz Stolipinova pomagali zgolj z nasvetom: »Mizar Berul je najbolj nasmejan moški, kar jih lahko spoznaš. Ves dan je v delavnici, samo priti moraš tja.« Telefonske številke niso dali. A ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker Berul Recip Topal nima telefona.

Po približno polurnem sprehodu in nekajkratnem kazanju Berulove fotografije je bilo iskanje uspešno. Zares je bil v delavnici in zares premore človeško toplino, s katero dvigne razpoloženje vsem v bližini. »Vstopite,« je pomahal z roko in si jo pred rokovanjem očistil ob mizarske hlače. Zaradi jezikovne ovire sprva ni bilo jasno, kaj hoče, toda naslednji hip je odšel ven in nas povabil v drugo delavnico, kjer ima pripravljena stara vrata za prenovo, ki jih bodo poleti začeli postavljati po Plovdivu. Na ponk, mizarsko mizo, je razprostrl načrte ter s svinčnikom kazal, kako bo kaj naredil, popravil, spremenil, izvrtal, pobrusil …

Mizari, odkar pomni. Začel je kot nekajletni fantič v očetovi delavnici na istem mestu in do 58. leta se je urezal samo enkrat. »Rezbaril sem vrtavke za otroke, toda ko so ti med igranjem nekaj prevrnili, sem dvignil pogled od rezila ter se takoj urezal,« se je nasmehnil in pokazal na že zdavnaj zaceljeno ureznino na levem palcu.

»Svoje delo imam zelo rad. Če mi je nekaj všeč, sem zraven. Če mi ni, potem ne,« je rekel s pomočjo prevajalca. »Najraje imam, ko lahko iz lesa kaj izrezljam ali oblikujem različne vzorce na pohištvu.«

Ravno pri takšnih srečanjih, polnih jezikovnih, rasnih, kulturnih in socialnih razlik, se zgodi tisti resnični proces, ki briše razpoke med nami. Z nasmehi, rokovanjem in povezovanjem. Ko izginejo stereotipi. Ko se ustavimo, pogovarjamo in spoznavamo.

______________________

evropski parlament

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.