Če je drobnica na območju volkov, jo je treba zaščititi

Projekt Life Dinalp Bear vzpostavlja delovne linije pastirskih psov za varovanje čred drobnice in kmetom sofinancira nakup mladičev.

Objavljeno
09. februar 2017 18.11
Kraški ovčarji. V Pivki 9.5.2014
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Škode po volkovih in medvedih so najpogostejši vzrok konfliktov med človekom in njimi. Za zaščito drobnice pred njimi je ena najbolj učinkovitih praks uporaba pastirskih psov, a je v Sloveniji zelo redka. Za njeno razširitev si je prizadeval Slowolf in zdaj Life Dinalp Bear.

V projektu Slowolf, katerega cilj je bil izboljšati sobivanje volka in človeka, je bilo rejcem drobnice doniranih 12 pastirskih psov in nudena podpora v sodelovanju z Društvom ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije. Projekt Dinalp Bear, ki si prizadeva zmanjšati konflikte med rjavim medvedom in človekom, nadgrajuje njegovo delo z vzpostavitvijo delovnih linij pastirskih psov in delujoče mreže rejcev v Sloveniji in Italiji. Pogovarjali smo se s koordinatorjem projekta Rokom Černetom z Zavoda za gozdove Slovenije.

Slowolf je pokazal, da je najbolj učinkovita zaščita drobnice pred napadi volkov kombinacija visoke elektroograje in pastirskih psov.

Pri visoki elektroograji je zelo majhna verjetnost škode. Optimalna kombinacija za varovanje velike črede pa je visoka elektroograja, v kateri so živali zaprte ponoči, podnevi pa jih na pašniku varujejo pastirski psi. Napadi se večinoma dogajajo ponoči, podnevi le izjemoma. V takšnih primerih za dodatno varnost črede poskrbijo psi. Tudi ponoči bo lajež treh psov plenilce odvrnil od napadov. Kmet Aleš Sedmak z Juršč pri Pivki, recimo, nima nočne staje, ker njegovih šest psov dela tudi ponoči. Škode po volkovih ni imel že vsaj 15 let, čeprav živi v središču njihovega življenjskega prostora. Vsak kmet torej tudi sam oblikuje najučinkovitejšo prakso.

V okviru Slowolfa se je rejcem drobnice razdeljevala tudi elektroograja. Kako učinkovite so?

V letih 2011 in 2012 smo rejcem razdelili osem ograj. V primerjavi z letom prej se je vsota škodnih primerov pri njih zmanjšala za 100.000 evrov, kar je neposredna posledica postavitve ograj.

Škode zaradi volkov so se tudi na splošno zmanjšale, pri medvedih pa ne.

Tudi pri medvedih se rahlo zmanjšujejo. Še vedno intenzivno razdeljujemo elektroograje, ključno pa je, da se v njih vzdržuje ustrezna električna napetost. Zelo pogosta napaka rejcev je bila, da so ograje postavili, vendar niso poskrbeli za dovolj visoko električno napetost. Če je prenizka, se medvedi in volkovi navadijo prehajati čez ograjo. Njihov strah pred elektriko je psihološki, ne fizičen.

Kolikšen delež rejcev ima svoje živali primerno zaščitene?

To je težko reči. Škode po volku in medvedu niso vsesplošna težava, večinoma se pojavljajo pri istih rejcih, pri čemer se polovica škod pojavlja pri desetih do 15, in s temi poskušamo največ sodelovati. Obseg škod pri njih upada, kar pomeni, da so v zadnjih letih poskrbeli za zaščito. Dejstvo je, da so ograje in psi učinkoviti, vendar je z njimi nekoliko več dela.

So škode, ki jih na drobnici povzročajo medvedje in volkovi, res tako velike?

Dosegajo lahko tudi več deset tisoč evrov. Še zlasti kritično je pri drobnici, na kateri nastane več kot 90 odstotkov škod. Pogosto slišimo, da je zveri preveč, a to ni povsem res. Trop volkov, ki šteje od dva do osem osebkov, praviloma živi na 400 kvadratnih kilometrih. Če ga sestavljata dva volkova, plenita tisto, kar je najlažje uloviti. Če je na pašniku nezaščitena drobnica, jo bosta napadla enkrat do dvakrat na teden. Če je drobnica na območju volkov, jo je torej treba zaščititi. Druga možnost je iztrebitev volkov na tem območju, kar ni tako enostavno in tudi ne sprejemljivo. Vmesne poti ni.

V projektu Life Dinalp Bear ste vzpostavili stik z rejci, ki že uporabljajo pastirske pse, in jim sofinancirali nakup psov za vzpostavitev delovnih linij, rejcem z območja rjavega medveda, ki jih zanima varovanje črede s pastirskimi psi, pa boste sofinancirali nakup mladičev. Koliko vzrediteljev pastirskih psov sodeluje v projektu?

Pet, s tremi pasmami psov: tornjaki, kraškimi in kavkaškimi ovčarji. S štirimi že intenzivno delamo. Vzpostavili bomo pet delovnih linij pastirskih psov, za kar gre glavni del sredstev projekta. Dodatna obljuba je, da bo iz teh linij naprej oddanih 20 mladičev.

So mladiči iz delovnih linij zagotovilo za dobre varuhe črede?

Psi se skotijo poleg ovc in so potomci staršev, ki že uspešno varujejo čredo, kar pomeni večjo verjetnost, da bodo tudi oni uspešni varuhi črede. Nedvomno bo tudi kakšen mladič iz teh legel med igro ovcam začel gristi ušesa. Če ga bo rejec dal med ovce in ne bo preprečil takšnega obnašanja, se bo slabo končalo. Če pa ga bo spremljal in sproti sankcioniral neželeno vedenje, bo odrasel v dobrega čuvaja. Začetni vložek rejca v mladiča je ključen.

Druga pomembna stvar je, da čredo hkrati varujejejo vsaj trije pastirski psi. Tolikšno število se lahko ustrezno postavi po robu 250-kilogramskemu medvedu ali tropu volkov. Zagotavlja, da se škode zgodijo redko, in še takrat so minimalne. Rejci s tremi psi škod praktično nimajo.

Kdo po skrbel, da bodo rejci mladiče pastirskih psov pravilno vzgajali?

S posredovanjem svojih izkušenj jim bodo pomagali vzreditelji delovnih linij.

Kakšna je vloga pastirskega psa v čredi?

Ves čas je s čredo, če zavoha, da se ji približujeta medved ali volk, pa se zakadi proti njima in zastrašuje z laježem. Bojev med psi in zvermi praviloma ni. Živali izmerijo, katera je močnejša, in šibkejše se umaknejo. Volkovi in medvedi so oportunisti. Če je lažje ujeti košuto, kot se boriti za ovco, bodo storili prvo.

Kolikšno je zanimanje za pastirske pse med rejci drobnice?

Nekateri rejci na splošno ne odobravajo prisotnosti velikih zveri – menijo, da jih je v vsakem primeru preveč –, del pa pse vidi kot dodatno delo, ki ga nočejo. Vendar menim, da večina razume, da če živijo na območju pojavljanja velikih zveri, morajo svoje črede zaščititi. Drugi pa imajo velike škode. To so običajno isti rejci, ki dobijo največ odškodnin.

Se nekateri z odškodninami okoriščajo?

To so izjeme, vendar obstajajo. Kmetje tudi še ne poznajo dovolj dobro možnosti pridobitve sredstev iz programa razvoja podeželja za varovanje črede z najmanj tremi pastirskimi psi in visokimi premičnimi elektroograjami in elektromrežami, ki je na voljo od leta 2015. Nakup visokih elektroograj sofinancira tudi Agencija RS za okolje, prav tako jih intenzivno razdeljuje zavod za gozdove v okviru projekta Life Dinalp Bear.

Na zavodu za gozdove ste izdelali strokovno mnenje, v katerem ste za letošnje leto določili odvzem 113 medvedov in deset volkov. Biologi menijo, da je kvota za volkove previsoka, predstavniki kmetov pa trdijo, da sta obe prenizki. Kako utemeljujete svojo odločitev?

Kaj se dogaja s populacijo volkov pri nas v zadnjih šestih letih, ko imamo razmeroma dober monitoring? V obdobju 2010−2016 ugotavljamo rahlo rast, pri čemer se je v vseh letih z izjemo enega načrtoval enak odstrel. Populacija zaradi odstrela torej ni ogrožena. Menimo, da tolikšna kvota zagotavlja kompromis, s katerim lahko živijo ljudje in volkovi. Volkovi imajo teritorij, v katerem se ne morejo preveč namnožiti, se pa širijo. Moje osebno mnenje je, da ne zanje ne za ljudi ni dobro, da je širitev prehitra. Boljša je postopna, da se ljudje nanje privadijo. V Italiji, kjer ni odstrela, se ponekod letno – bodisi zaradi zastrupitev bodisi drugih načinov odstranitve – izgubi tretjina volčje populacije. Bistveno boljši je nadzorovan ukrep, kakor če se v lokalnem okolju ustvari odpor in ljudje vzamejo stvari v svoje roke.