Peter Raue: »Kdor jé s hudičem, potrebuje dolgo žlico«

Kako pretresljive so lahko zgodbe o očetih in sinovih iz krute bližnje evropske preteklosti, dokazuje zgodba Corneliusa Gurlitta, ki je posvetil življenje varovanju dragocenih slik in očetove časti.

Tudi odvetnik Peter Raue, ki je v nemški umetniški javnosti med prvimi ostro kritiziral ravnanje­ tožilstva, ki skoraj dve leti o najdbi ni obvestilo javnosti, ima svojo pretresljivo zgodbo.

Svojega pol judovskega očeta, ki v času nacizma ni smel poročiti njegove matere, je spoznal šele pri petintridesetih letih, mladost je moral preživeti z grobim očimom, ki je sovražil njegovo umetniško naravo. Zato pa ima zdaj v svoji pisarni v stolpnici na elitnem berlinskem Potsdamskem trgu razstavljenih na stotine del sodobne umetnosti.

Na vprašanje o tem, ali bo zastopal koga, ki si bo prizadeval dobiti nazaj dela iz Gurlittove zbirke, ni odgovoril negativno. »Od kod prihajate?« me je vprašal ob začetku pogovora. Povedal je, da tudi Ljubljano in nekatera druga slovenska mesta dobro pozna.

Kaj ste najprej pomislili, ko ste slišali, da je imel gospod Gurlitt doma tako pomembna in dragocena umetniška dela?

Najprej nisem mogel verjeti, da je to res, še manj se mi je zdelo mogoče, da se državni tožilec obnaša tako, kot se je. To je vendar odkritje stoletja, da so lahko osemnajst mesecev držali te slike in o njih niso obvestili javnosti, je skoraj še bolj neverjetno kot zgodba o slikah, ki so jih našli pri Gurlittu.

Kaj so resnični interesi za takšno odločitvijo?

Ali gre za neumnost brez dna in popolno nesposobnost razumevanja, kakšen eksploziv se skriva v tem, ali pa so preprosto upali, da bo vse ostalo pod ključem in v miru počakalo na to, ali bo Gurlitt preživel. Z mojega stališča ni nobene razumne utemeljitve za takšno obnašanje.

Državno tožilstvo tudi ni razložilo svoje odločitve, na groteskni tiskovni konferenci pred dvema tednoma so dejali, da umetniških del niso predstavili javnosti zato, da bi olajšali terjatve. Takšen odgovor je ali predrzen, ali ciničen, ali oboje, kajti tisti, ki bi slike zahtevali nazaj, lahko to naredijo le, če vedo, da te slike sploh obstajajo. Vsega tega res ni mogoče dojeti.

Zdaj državno tožilstvo celo razmišlja, da bi številne slike vrnili Corneliusu Gurlittu.

To je najmanj tako groteskno kot njihov prvi korak, kajti če ne vemo, katere slike izvirajo iz judov­skih družin in katere iz muzejskih zbirk 'izrojene' umetnosti, ni razloga, da bi ta dela vračali.­ Kolikor vem, Gurlitt tudi ni še ničesar zahteval, samo v ­Spieglu smo lahko prebrali, da bo to naredil. Gurlitt nima niti odvetnika, tožilstvo pa se z njim prav tako še ni pogovarjalo, niso ga niti zaslišali. Dokler se to ne zgodi, ni razloga za vračanje del.

Na začetku so ocenjevali, da so slike vredne več kot milijardo evrov. Četudi bi bile vredne le pol te vsote ali še manj, gre še vedno za veliko denarja. Kako si je mogoče predstavljati, da bi jih vrnili v čisto običajno münchensko­ stanovanje?

Zdaj Gurlittov naslov poznajo tudi tatovi, ali pa se bo Gurlitt preselil kam drugam, tega nihče ne ve. Lahko samo ugibamo ali pa pišemo romane.

Kakšen človek je po vašem ­mnenju Cornelius Gurlitt?

Osebno ga ne poznam, vse, kar vem, je iz pisanja revije Spiegel o njem in po tem pisanju gre za čudaškega samotarja, ki ni bil nikoli poročen, nikoli ni imel življenjskega spremljevalca ali otrok. Ljubil je le slike in se izogibal javnosti, sramežljiv je do konca. Sam pravi, da ni noben Boris Becker in da z javnostjo nima nič. Nobene agresivnosti ne čutim do njega, vem, da si ne more pomagati.

In njegov oče, kakšno vlogo je igral eden od štirih preprodajalcev umetnin, ki so delovali po pooblastilu nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa?

Tudi oče je bil po svoje čudaški, a hkrati osebnost za romane. Bil je direktor muzeja v Zwickauu, malem mestu, ki je kasneje pristalo v Nemški demokratični republiki, in je po prihodu nacistov na oblast izgubil službo. Ne meni niti drugim raziskovalcem še ni jasno, ali so ga odpustili zato, ker je bil izvrsten zbiratelj umetnosti, ki so jo kasneje imenovali izrojena, ali zato, ker je imel judovsko staro mamo in ni bil popolnoma 'arijski'.

Po izgubi te službe je v Hamburgu deloval kot trgovec z umetniškimi deli. Še bolj čudaško je, da je Adolf Hitler prek Goebbelsa uporabljal njegove usluge in mu dajal naročila za delo z muzejem v Linzu, prav s tistim muzejem, ki ga je Hitler hotel ustanoviti po koncu vojne in ustoličenju svojega brezbožnega tisočletnega rajha.

Načrt je bil, da bi vsa dela, ki so jih ukradli Judom ali odvzeli muzejem, prodali v tujini ali jih zamenjali za slike, ki so bile po nacističnem okusu. Hildebrand Gurlitt je očitno jedel s hudičem in vemo, da kdor jé s hudičem, potrebuje dolgo žlico. Gurlitt jo je očitno imel. Ne moremo pa še presoditi, ali je šlo za reševanje umetniških del ali za strašne poneverbe.

Mislite, da je še več takšnih zbirk?

Mislim, da ne. Seveda tega ne moremo zagotovo vedeti, a od štirih galeristov, ki so v tretjem rajhu sodelovali z nacisti in prodajali judovsko umetnost, zgodbe treh poznamo razmeroma dobro. Presenetljivo je, da se raziskovalci nikoli niso osredotočili na Gurlitta, medtem ko so o drugih pisali življenjepise in razi­skave, morda zato, ker je njegova soproga po njegovi smrti v prometni nesreči leta 1957 izjavila, da so bila umetniška dela požgana. Zdaj vemo, da se je zlagala, tedaj pa je to očitno zadostovalo, da so Gurlittovo zapuščino pustili pri miru.

Kako je to sploh mogoče, saj so Gurlittu umetniška dela odvzeli že Američani in mu jih potem vrnili?

Če bi pred sedanjimi odkritji pisali­ članek o tem, bi vam v redakciji rekli, da je zgodba neverjetna, da se bolj osredotočite na resničnost! Nekaj njegovih del so celo razstavili v ZDA, vsekakor pa so jih Gurlittu vrnili s potrdilom. Kako se je lahko to zgodilo, mi ni niti najmanj jasno.

Človek bi se celo vprašal, ali je res umrl v prometni nesreči!

Tudi o tem so se že širile govorice, a bo najbrž držalo, da je bila res prometna nesreča. Res pa je v tej zgodbi toliko neverjetnega, da najbrž nič ne bi več presenetilo. Da Cornelius Gurlitt opisuje očeta kot velikega junaka, je še posebej smešno.

Kaj pa v resnici pravi pravosodje, so morebitne terjatve res že zastarale?

Tudi na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je vse še zelo sporno. V načelu bi moralo veljati tridesetletno obdobje zastaranja, a se je treba vprašati, ali to velja tudi za ukradena dela. Če pri nekom odkrijem zlato uro, ki so mi jo ukradli pred tridesetimi leti, zastaranje najbrž velja, če jo je kupil na bolšjem trgu, če pa jo odkrijem pri tatu, verjetno ne. Verjamem, da nekaj podobnega velja tudi za umetnine.

Preseneča, da državno tožilstvo­ vsega tega ni že natančno ­razložilo.

Razložili niso še ničesar, celo tega ne, s kakšno utemeljitvijo so pre­iskali Gurlittovo stanovanje. A to je zdaj vseeno, veseli me, da so to naredili, to je bilo edino pravilno, vse drugo pa je še zelo vprašljivo.

Ali bi kot odvetnik zastopali koga, ki si prizadeva za vrnitev katere od Gurlittovih umetnin?

Da, to si lahko predstavljam.

Je kdo z vami že vzpostavil stik?

Še nič konkretnega ne morem reči, to je odvetniška skrivnost.