Prostora za rast toliko, kolikor je novih smeri v gorah
Danes se začenja 18. Festival gorniškega filma. Program je tudi letos pester – s štirimi celovečernimi filmi, dobro so zastopani tudi srednjemetražni, ter številnimi predavanji in pogovori. V ospredju festivala, ki si je v slabih dveh desetletjih nabral zvesto občinstvo, je tako kot vedno zgodba.
Festival gorniškega filma (FGF) bo potekal med 12. in 17. februarjem na štirih lokacijah: v ljubljanskem Cankarjevem domu, Mestnem kinu v Domžalah, Linhartovi dvorani v Radovljici in celjskem kinu Metropol. Da je zanimanje za dogodek precejšnje in koronski krč, ki je dušil produkcijo, končno sproščen, kaže število prijavljenih filmov. Direktor festivala Silvo Karo jih je med prijavljenimi 78 za tekmovalni program izbral 35, med njimi štiri celovečerne. Osem srednjemetražnih filmov je dolgih med 40 in 70 minut.
»Za festival je pomembno, da ima tovrstne filme z dobro kinematografijo in zgodbo v ospredju, čeprav so za današnje instant čase precej bolj všečni kratki, kjer kinematografija ni v prvem planu, tam sta hitrost dogajanja in glasnost. Tudi te imamo, saj ima festival širokokotni objektiv pri izbiri filmov, da pokrije vse generacije in okuse,« je poudaril Karo. Na ogled bo 35 alpinističnih, plezalnih oziroma avanturističnih filmov ter filmov o gorski naravi in kulturi, med njimi sedem slovenskih.
Zvrstile se bodo tudi tri premiere: dokumentarno-igrani film Viharnik z roba, 100 let Skalašev, filmska zgodba gorskih tekačev na Julian Alps Trail Run Tam, kjer tečejo kozorogi in dokumentarec Himalajska bojevnika o 50-letnem prijateljstvu med Stipetom Božićem in Vikijem Grošljem. Tematike so različne, a zmeraj aktualne.
V središču pozornosti, kot so zapisali organizatorji festivala, bo letos kultna smer Eternal Flame v karakorumskem stolpu Nameless Trango Tower v Pakistanu, posvečeni ji bodo namreč dva filma in eno predavanje. Družbenopolitičnih razmer na Bližnjem vzhodu se bo dotaknil ameriški film Plezanje kot upor, saj je v Palestini plezanje ena redkih stvari, ki raznoliki skupini plezalcev omogoča, da vsaj za trenutek pozabijo na izraelsko okupacijo.
Med predavatelji poljska alpinistična velikana
Silvo Karo zadnja leta opaža, da se »ljudje radi videvajo, srečujejo in spoznavajo, da je ogled filma na velikem platnu precej bolj doživet kot doma za računalnikom, ko spotoma še pospravljaš dnevno sobo. Razumljivo pa so predavanja tista, kjer se zbere bolj specifično občinstvo, odvisno od predavatelja, ali je alpinist, plezalec, avanturist, smučar, base skakalec …«
Letos bo predavanj osem, v ospredju bosta tako Triglav kot najvišja gora sveta Mount Everest. Predavali bodo velikana poljskega alpinizma Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy, ukrajinski prejemnik dveh zlatih cepinov Mihail Fomin, španski alpinist Edu Marin, italijanski plezalec Matteo Della Bordella, nekdaj najuspešnejša slovenska športna plezalka Mina Markovič, avtor knjige Triglav je naš Dušan Škodič, snemalec in filmski režiser Rožle Bregar in eden najboljših plezalcev osemdesetih let prejšnjega stoletja Rado Fabjan.
V osemnajstih letih si je FGF že zagotovil zvesto občinstvo, je potrdil Silvo Karo: »Veseli me, ko mi festivalski kolegi iz mednarodne zveze zavidajo, da imamo tako mlado občinstvo. Če bi upošteval samo obisk, bi izbiral krajše, bolj všečne filme, tako pa se trudim pokrivati čim širša zanimanja. Ljudi najbolj pritegne to, kar pri filmu izstopa, trailer, ta je zelo pomemben … Dostikrat se spregleda kak zelo dober film, pri katerem se niso preveč potrudili v tej smeri.«
Tudi pri sestavi strokovne žirije organizatorji ničesar ne prepuščajo naključju. Filme bo letos znova ocenjevala mednarodna strokovna žirija, ki jo bodo sestavljali nekdanja ustvarjalka oddaje Gore in ljudje in naravovarstvenica Marjeta Keršič Svetel, alpinist in gorski vodnik Tomaž Jakofčič ter nemški novinar, gorniški publicist in filmski ustvarjalec Tom Dauer.
Vsako leto preseči preteklo izvedbo je zahtevna naloga, obstati na mestu pa si nihče ne želi. Kam se Festival gorniškega filma torej še lahko razvije? Silvo Karo rast primerja z izzivi, ki so jih predenj postavljala domača in svetovna gorstva. Vsako leto prinese kakšno izkušnjo več, spremembe so nujne, čeprav se kdaj pa kdaj človek tudi opeče.
Še posebej na začetku se je organizacije morda lotil celo s preveliko vnemo. »Zdi se mi, da se festivala lotevam s popolnoma isto vnemo kot alpinizma, tudi tam so potrebne zagnanost, previdnost, predanost, natančnost, tudi estetika in predvsem izredna vztrajnost. Prostora za rast in razvoj festivala je še vsaj toliko, kolikor je prostora za nove smeri v gorah,« je še poudaril Silvo Karo.
