Tiskane izdaje
Jubilejni slovenski praznik filma bo uvedel Šanghaj Marka Naberšnika, ki se bo med sedmimi celovečerci potegoval za nagrado vesna. Kdo bo filme ocenjeval, za zdaj ostaja skrivnost. Ni pa skrivnost, da bo Badjurovo nagrado za življenjsko delo dobila kostumografka Alenka Bartl Prevoršek.
Kar nekaj novosti se obeta na jubilejnem petnajstem Festivalu slovenskega filma. Prva je, da ga letos prvič organizira Slovenski filmski center (SFC) z ekipo, ki ima za sabo lepe izkušnje z organiziranjem festivalov. Prave ljudi za vse pomembne vloge so torej poiskali med notranjimi resursi in festival bo letos v ženskih rokah.
»Zunanja« je le direktorica festivala Marija Marđonović, ki jo še letos na to vlogo veže dveletna pogodba. Vodja festivala bo Nataša Bučar, ki je vrsto let skrbela za organizacijo Liffa, Jelka Stergel, ki je nekdaj izbirala filme za Liffe, se je tokrat spet vživela v vlogo selektorice programa in med več kot 130 prijavljenimi izbrala 43 filmov, ki se bodo potegovali za nagrado vesna, še 23 pa se jih je uvrstilo v netekmovalni oziroma tako imenovani informativni program. Stergelova je poudarila, da je osnovni namen festivala podelitev priznanj najbolj kakovostnim filmom v produkciji preteklega leta, kdo bo sedel v žiriji, pa bo znano prihodnji teden.
V središču pozornosti bo predvsem sedem tekmovalnih celovečercev, ki jih bo prvi dan festivala vpeljal ravnokar v Montrealu za scenarij nagrajeni Šanghaj v režiji Marka Naberšnika. Videli bomo še Generacijo 71 v režiji Boštjana Slatenška, Vaje v objemu Metoda Pevca, Pisma iz Egipta Polone Sepe in filme treh debitantov v dolgometražnem žanru, Nahrani me z besedami Martina Turka, Srečen za umret Matevža Luzarja ter Hvala za Sunderland v režiji Slobodana Maksimovića.
V povprečju prevladuje dramska tematika, je povedala Stergelova, ki obravnava osamosvojitveno vojno in spletanje prijateljskih vezi, krizo srednjih let, družinsko sago, tu je tudi Pevčeva priljubljena tema o ženski konfliktnosti, pa spremembe v družbi, ne manjka niti trenutno priljubljena tema v svetovni kinematografiji – iskanje boga in obnavljanje družinskih vezi.
Letos je zaradi presežne dokumentarne produkcije Stergelova izjemoma vpeljala sekcijo dokumentarnega celovečernega filma, v kateri se bo odvrtelo osem avtorskih del. Če bo šlo tako naprej, bi bilo smiselno razmisliti o stalni sekciji dokumentarnih filmov in enem festivalskem dnevu več ali pa celo o samostojnem festivalu slovenskega dokumentarnega filma, je povedala Jelka Stergel.
Tu prevladujejo socialno-zgodovinska tematika ter umetniški in angažirani dokumentarci. Ogledali si bomo filme Otroci socializma Braneta Bitenca, Dober prijatelj Pedro Opeka Jožeta Možine, sudanska agonija Maje Weiss in Toma Križnarja Oči in ušesa boga, Dolge počitnice Damjana Kozoleta, Deklica in drevo Vlada Škafarja,
Kratki filmi, enajst jih je, segajo od eksperimentalnih nenarativnih do klasičnih pripovednih filmov, med katerimi so trije animirani. Med prijavljenimi 35 študentskimi filmi se jih je v tekmovalni program uvrstilo trinajst. Videli bomo tudi štiri filme, pri katerih je Slovenija udeležena kot manjšinska koprodukcija.
Čeprav je letos festivalski proračun okrnjen skoraj za polovico glede na prejšnja leta – predvsem na škodo tujih gostov –, bo projekcije spremljal bogat strokovno-izobraževalni program. Tu izpostavljamo strokovni posvet o trajnostnem razvoju slovenske filmske industrije, ki ga bo vodil direktor SFC Jožko Rutar, udeležiti pa se ga namerava tudi minister Žiga Turk.
Filmi iz glavnega dela programa bodo prvič prikazani na digitalnem nosilcu, ki v svetovni filmski distribuciji postopoma nadomešča 35-milimetrske filmske kopije. Vrteli se bodo na ogromnem platnu velikosti 16 x 9 metrov (takega imajo v puljski areni) v amfiteatru portoroškega Avditorija – in ne v velikokrat premajhni dvorani kot doslej. Da bi ljubitelji filma lažje zapolnili 1500 sedežev v amfiteatru, bodo projekcije brezplačne.
