Tiskane izdaje
Tudi na tem albumu nadgrajuje zvok, ki temelji na tradicionalni ritmiki in melodiki ob hkratnem univerzalnem glasbenem nagovoru. To je tudi njen glasbeni manifest o krivicah, ki jih je bila deležna sama, in njeno ljudstvo, pa tudi drugi preganjani ljudje.
Odraščala je v saharavijskem begunskem taborišču v alžirski puščavi, sedaj pa živi že dve desetletji, torej polovico svojega življenja, v izgnanstvu, sprva na Kubi, sedaj pa v Kataloniji. Zato tudi v svoji glasbi povzema tako tragedijo našega sedanjika kot tudi upanje, ki ga imajo današnji migranti in begunci. Čeprav po Evropi in drugod po svetu politiki gradijo zidove, jih ona pa tudi drugi umetniki, s kulturnim preseganjem nasprotij, skušajo podreti. O tem prepeva v zadnja pesem Los Muros (Zidovi) na novem albumu, na katerem je deset njenih novih pesmi, petih v saharavijščini in španščini.
V pesmi Los Muros obsoja gradnjo peščenih utrdb, ki jih je kraljevina Maroko zgradila potem, ko je okupirala nekdanjo špansko kolonijo Zahodna Sahara in pregnala Saharavijce iz domovine, ki so se uprli okupaciji. Ti peščeni zidovi onemogočajo Saharavijcem vrnitev domov in simbolizirajo univerzalno tragedijo današnjega razdeljenega sveta.
Na tem albumu nadaljuje na prejšnejm, Soutak, zastavljeno pot in širi pesmi svobode in upora, kar je bilo odlično sprejeto predvsem pri evropskem občinstvu. Prejšnji album je Azizo Brahim postavil za najbolj pomebno saharavijsko glasbenico njene generacije in enega vodilnih glasov Afrike. Predstavila pa ga je tudi na Drugi godbi.
Čeprav tudi na novem albumu odmeval glasba Barcelone, kjer živi, pa se je tokrat namenoma poglobila v sodobno glasbo zahodne Afrike. V pomoč so ji bili senegalski tolkalist Sengane Ngomand in bobnar Aleix Tobias, ki je študiral tolkala v Gambiji in Senegal. Že s prejšnjega albuma pa so z njo malijski kitarist Kalilou Sangarefrom, baskitairst in aranžer Guillem Aguilarand in kitarist Ignasi Cussó.
Album so posneli poleti 2015 s producentom Chrisom Eckmanom, solastnikom založbe Glitterbeat Records, in prinaša posebno mavričnost odtenkov glasbene vizije, ki jo ima Aziza Brahim. O albumu je dejala, da je to »namenoma zelo razgiban, močan in angažiran album, kjer so saharaviski tradicionalni ritmi, mešajo s senegalskimi ter sredozemskimi melodijami in ritmi.«
Nalov albuma pomeno Preko hamade, hamada pa je saharavijska beseda za skalnato puščavo ob meji Zahodne Afrike in Alžirije, kjer tisoči ljudi trpijo in stradajo v brezupu in prekletstvu begunskih taborišč. »Zame je Abbar el Hamada (Preko Hamade) naslov albuma, ki zgošča našo usodo kot države zadnjih 40 let, ko trpimo krivice in smo obsojeni na preživetje v zelo sovražnem okolju, kot je puščava v Hamadi,« je Brahimova povzela aktivistično plat njenega novega albuma.
Abbar el Hamada je vzorčen primer, ko umetnost želi povedati resnico in svet opozoriti na krivice ter biti glasnik tistih, ki so jim odvzeli glas.
