Glasbeno ozadje slovenskega osamosvajanja
Osemdeseta: desetletje mladih Žiga Valetič v knjigi povzema desetletje slovenskega poprocka v času, ko je ta glasba krojila podobo našega sveta
Odpri galerijo
Lačni Franz je bila skupina z zelo nenavadnimi besedili Zorana Predina.
Foto Miran Mišo Hochstätter
Desetletje pred osamosvojitvijo je bilo eno najbolj intenzivnih v slovenski zgodovini, kar se je kazalo tako na političnem kot kulturnem področju.
V kulturni dejavnosti je bila gotovo popularna glasba tista, ki je bila takrat najbolj intenzivna in, kot se je pokazalo pozneje, usodna. Kar sedem let pred izidom 57. številke Nove revije, s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, je namreč izšel album Dolgcajt punk skupine Pankrti, na kulturni praznik 8. februarja 1980, z nalepko, ki je opozarjala, da gre za šund.
Sledilo je desetletje eksplozije izvirne slovenske glasbe, ki se je razvejila v več žanrov. Nastala je množica glasbenih skupin, nekatere so dejavne še danes, predvsem pa je bil to čas poistovetenja Slovencev s slovensko glasbo, čeprav je ta večinoma nastajala kot odziv na punkovsko in novovalovsko dogajanje zunaj naše ožje in širše domovine.
To obdobje je v knjigi 80ta: desetletje mladih zelo dobro povzel pisatelj in glasbeni publicist Žiga Valetič. Kot pravi, si je »vedno želel napisati knjigo o prvi ljubezni, ki je bila glasba. Vedno, ko sem počel kaj drugega, sem se v ozadju vpraševal, kaj pa glasba. Imel sem različne ideje, kako bi se tega lotil. Ugotovil sem, da so osemdeseta leta prejšnjega stoletja tisto izhodišče, ki mi lahko ponudi največ, in jih tudi najbolje razumem, ker sem jih živel in spremljal.«
Brez dvoma je bilo to desetletje, ko smo bili povsem v koraku z glasbenim dogajanjem na zahodu, saj je bilo vse lažje priti do informacij o svetovnih glasbenih dogodkih in gibanjih, poleg tega je v Sloveniji in takratni Jugoslaviji nastalo marsikaj avtohtonega. Najpogosteje so bile glasbene informacije iz tujine predelane ter avtorsko in avtentično preoblikovane. Gotovo je bilo pomembno, da se je odpiral javni prostor, pri čemer ga je politika precej odstopila kulturi, prav tako si je popularna glasba sama jemala velik del javnega diskurza. Precej podtalne in alternativne glasbe se je izvajalo v klubih pod okriljem mladinske organizacije, ZSMS – Zveze socialistične mladine Slovenije.
Osemdeseta so zaznamovali kantavtorji, ki so presegli običajno hipijevsko pojmovanje tovrstnega glasbenega ustvarjanja. Najbolj je izstopal Jani Kovačič, ki je s prvencem Ja-Ni oziroma Ulica talcev, ki ga je produciral še en posebnež, Marko Brecelj, nakazal, da imajo lahko Ježkovi šansoni še temačnejšo in še bolj ostro plat. Povsem drugačno pot je ubral Marjan Smode, ki je s svojo Mrtvo reko precej pionirsko problematiziral prisotnost ali še pogosteje odsotnost ekoloških vprašanj v umetnosti. Po tem pa je v glavnem zašel v ceneno glasbeno domačijskost. Andrej Šifrer in Aleksander Mežek sta ustvarjala kantavtorska dela na temelju izkušenj iz tujine in jih uspešno uveljavila pri nas. Bila sta svetovljanska kantavtorja. Posebno vlogo je imel Tomaž Domicelj, ki je bil dejaven na več frontah, tudi kot prevajalec, kritik in glasbeni novinar. Akustični posebnosti sta bili zasedbi Sedmina in Istranova. Prva je vztrajno prepletala poezijo in glasbo, v čemer je pozneje dobila več naslednikov, druga pa je sprožila celo gibanje s tem, da se je lotila oživljanja ljudskega glasbenega izročila.
Zasedba Buldožer, ki je začela delovati desetletje prej, je bila vzor številnim v osemdesetih. Znanilec sprememb je bil njihov leta 1980 izdani album Izlog jeftinih slatkiša, ki je napovedal nastajajočo žanrsko raznolikost, saj so za vsako skladbo v šaljivem slogu napisali, v katerem stilu je.
Glasbo osemdesetih je zaznamoval punk, ki se je po letu 1976 iz Velike Britanije razširil na vse strani, tudi v Jugoslavijo. Sledil je novi val z množico slogov, ki so včasih imeli kaj malo skupnega. Vsekakor sta bila punk in delovanje Pankrtov precej premišljeno početje, ki ga je soustvaril zunanji član zasedbe, besedilopisec in začetni menedžer skupine Gregor Tomc. Ta je iz Londona prinesel punkovske plošče in si tudi izmislil ime zasedbe, ki je bilo popolnoma ustrezno. Zanimivo je, da so Pankrti imeli punkovski zvok le na prvih singlih in prvencu, nato ga je zamenjal angažirani alternativni rock, ki je presegel punkovsko enoznačnost, hkrati pa bil še vedno preprost in sprejemljiv.
K popularizaciji punka so veliko prispevale zasedbe iz vse Slovenije, izbor njihovih studijskih posnetkov, do katerih je bilo takrat težko priti, zajemajo tri antalogijske kompilacije, Novi punk val 78–80, Lepo je ... in 84–48, ki so vse izšle pri »režimski« ZKP RTV Ljubljana, izbor pa je opravil Igor Vidmar. Ta je bil tudi sicer velik kulturno-glasbeni animator, promotor in organizator koncertov pomembnih tujih glasbenikov pri nas. Prvi večji koncert tuje skupine je organiziral leta 1981, Siouxsie and the Banshees, ter istega leta prvi Novi rock, ki je bil v osemdesetih najboljši vsakoletni pokazatelj, kaj se zanimivega dogaja na domači glasbeni sceni.
Slovenski novi val se je kasneje razvil v več zanimivih smeri, kjer so delovali tako Lačni Franz z nenavadnimi besedili Zorana Predina, Videosex s svojim pionirskim elektropopom in posodabljanjem pesmi iz zlatega obdobja slovenske popevke, kakor tudi Laibach, zasedba, ki je Slovenijo in tudi Jugoslavijo spravila na svetovni glasbeni zemljevid, poleg Ansambla bratov Avsenik seveda.
Na robu vidnega polja se je razvijal slovenski heavy metal. Mednarodno priznana zasedba je bila Pomaranča (Orange), ki je metalsko glasbeno izraznost prepletala z angažiranimi besedili, kar je za to zvrst precej nenavadno. Med glasbenimi unikumi, ki so takrat delovali, ne smemo spregledati našega pionirskega maga elektronskih zvokov Mihe Kralja, katerega album Andromeda ni capljal za svetovnim dogajanjem, temveč je z njim sovpadal in ga kdaj tudi presegal.
Med glasbene posebnosti osemdesetih moramo prišteti še zasedbo Agropop, ki je pod vodstvom Aleša Klinarja postala žrtev lastnega uspeha. Mestni otroci so se namreč hoteli malo pošaliti iz slovenske podeželskosti in postali fenomen, ki je osvojil vse slovenske gasilske veselice. Oni ter Don Juan, Big Ben in podobni, ki so premešali pop in narodnozabavno glasbo, so z domačijskim popom nekaj časa celo ogrožali kralje gasilskih veselic, naše narodnozabavne ansamble.
Med glasbenicami je bila ena najbolj izstopajočih Neca Falk, rockerica, ki je zlahka odpela tudi kakšno vižo na festivalu narečnih popevk, v zavest več generacij pa se je vtisnila z uglasbenimi pesmimi o mačku Muriju in muci Maci. Še ena prav tako zelo posebna glasbenica je Svetlana Makarovič, ki je bila v osemdesetih na vrhuncu svoje šansonjerske dejavnosti in je na tem področju orala ledino z njej lastno unikatnostjo.
Osemdeseta so bila v slovenski popularni glasbi leta drznega raziskovanja zvočnosti, obupne želje po približevanju izvirnikom tujih glasbenikov in slovenskih izjemnosti, ki so močno zaznamovale našo glasbeno prihodnost. Glasba tega desetletja je bila soundtrack, glasbeno ozadje našega osamosvajanja.
V kulturni dejavnosti je bila gotovo popularna glasba tista, ki je bila takrat najbolj intenzivna in, kot se je pokazalo pozneje, usodna. Kar sedem let pred izidom 57. številke Nove revije, s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, je namreč izšel album Dolgcajt punk skupine Pankrti, na kulturni praznik 8. februarja 1980, z nalepko, ki je opozarjala, da gre za šund.
Sledilo je desetletje eksplozije izvirne slovenske glasbe, ki se je razvejila v več žanrov. Nastala je množica glasbenih skupin, nekatere so dejavne še danes, predvsem pa je bil to čas poistovetenja Slovencev s slovensko glasbo, čeprav je ta večinoma nastajala kot odziv na punkovsko in novovalovsko dogajanje zunaj naše ožje in širše domovine.
To obdobje je v knjigi 80ta: desetletje mladih zelo dobro povzel pisatelj in glasbeni publicist Žiga Valetič. Kot pravi, si je »vedno želel napisati knjigo o prvi ljubezni, ki je bila glasba. Vedno, ko sem počel kaj drugega, sem se v ozadju vpraševal, kaj pa glasba. Imel sem različne ideje, kako bi se tega lotil. Ugotovil sem, da so osemdeseta leta prejšnjega stoletja tisto izhodišče, ki mi lahko ponudi največ, in jih tudi najbolje razumem, ker sem jih živel in spremljal.«
Album Dolgcajt punk skupine Pankrti je izšel na kulturni praznik 8. februarja 1980, s posebno nalepko, da gre za šund. Foto Dušan Arzenšek
Odpiranje javnega prostora
Brez dvoma je bilo to desetletje, ko smo bili povsem v koraku z glasbenim dogajanjem na zahodu, saj je bilo vse lažje priti do informacij o svetovnih glasbenih dogodkih in gibanjih, poleg tega je v Sloveniji in takratni Jugoslaviji nastalo marsikaj avtohtonega. Najpogosteje so bile glasbene informacije iz tujine predelane ter avtorsko in avtentično preoblikovane. Gotovo je bilo pomembno, da se je odpiral javni prostor, pri čemer ga je politika precej odstopila kulturi, prav tako si je popularna glasba sama jemala velik del javnega diskurza. Precej podtalne in alternativne glasbe se je izvajalo v klubih pod okriljem mladinske organizacije, ZSMS – Zveze socialistične mladine Slovenije.
Osemdeseta so zaznamovali kantavtorji, ki so presegli običajno hipijevsko pojmovanje tovrstnega glasbenega ustvarjanja. Najbolj je izstopal Jani Kovačič, ki je s prvencem Ja-Ni oziroma Ulica talcev, ki ga je produciral še en posebnež, Marko Brecelj, nakazal, da imajo lahko Ježkovi šansoni še temačnejšo in še bolj ostro plat. Povsem drugačno pot je ubral Marjan Smode, ki je s svojo Mrtvo reko precej pionirsko problematiziral prisotnost ali še pogosteje odsotnost ekoloških vprašanj v umetnosti. Po tem pa je v glavnem zašel v ceneno glasbeno domačijskost. Andrej Šifrer in Aleksander Mežek sta ustvarjala kantavtorska dela na temelju izkušenj iz tujine in jih uspešno uveljavila pri nas. Bila sta svetovljanska kantavtorja. Posebno vlogo je imel Tomaž Domicelj, ki je bil dejaven na več frontah, tudi kot prevajalec, kritik in glasbeni novinar. Akustični posebnosti sta bili zasedbi Sedmina in Istranova. Prva je vztrajno prepletala poezijo in glasbo, v čemer je pozneje dobila več naslednikov, druga pa je sprožila celo gibanje s tem, da se je lotila oživljanja ljudskega glasbenega izročila.
Zasedba Buldožer, ki je začela delovati desetletje prej, je bila vzor številnim v osemdesetih. Znanilec sprememb je bil njihov leta 1980 izdani album Izlog jeftinih slatkiša, ki je napovedal nastajajočo žanrsko raznolikost, saj so za vsako skladbo v šaljivem slogu napisali, v katerem stilu je.
Glasbo osemdesetih je zaznamoval punk, ki se je po letu 1976 iz Velike Britanije razširil na vse strani, tudi v Jugoslavijo. Sledil je novi val z množico slogov, ki so včasih imeli kaj malo skupnega. Vsekakor sta bila punk in delovanje Pankrtov precej premišljeno početje, ki ga je soustvaril zunanji član zasedbe, besedilopisec in začetni menedžer skupine Gregor Tomc. Ta je iz Londona prinesel punkovske plošče in si tudi izmislil ime zasedbe, ki je bilo popolnoma ustrezno. Zanimivo je, da so Pankrti imeli punkovski zvok le na prvih singlih in prvencu, nato ga je zamenjal angažirani alternativni rock, ki je presegel punkovsko enoznačnost, hkrati pa bil še vedno preprost in sprejemljiv.
K popularizaciji punka so veliko prispevale zasedbe iz vse Slovenije, izbor njihovih studijskih posnetkov, do katerih je bilo takrat težko priti, zajemajo tri antalogijske kompilacije, Novi punk val 78–80, Lepo je ... in 84–48, ki so vse izšle pri »režimski« ZKP RTV Ljubljana, izbor pa je opravil Igor Vidmar. Ta je bil tudi sicer velik kulturno-glasbeni animator, promotor in organizator koncertov pomembnih tujih glasbenikov pri nas. Prvi večji koncert tuje skupine je organiziral leta 1981, Siouxsie and the Banshees, ter istega leta prvi Novi rock, ki je bil v osemdesetih najboljši vsakoletni pokazatelj, kaj se zanimivega dogaja na domači glasbeni sceni.
Slovenski novi val se je kasneje razvil v več zanimivih smeri, kjer so delovali tako Lačni Franz z nenavadnimi besedili Zorana Predina, Videosex s svojim pionirskim elektropopom in posodabljanjem pesmi iz zlatega obdobja slovenske popevke, kakor tudi Laibach, zasedba, ki je Slovenijo in tudi Jugoslavijo spravila na svetovni glasbeni zemljevid, poleg Ansambla bratov Avsenik seveda.
Videosex je dosegel uspeh s pionirskim elektropopom in posodabljanjem pesmi iz zlatega obdobja slovenske popevke. Foto Jane Štravs
Leta drznega raziskovanja
Na robu vidnega polja se je razvijal slovenski heavy metal. Mednarodno priznana zasedba je bila Pomaranča (Orange), ki je metalsko glasbeno izraznost prepletala z angažiranimi besedili, kar je za to zvrst precej nenavadno. Med glasbenimi unikumi, ki so takrat delovali, ne smemo spregledati našega pionirskega maga elektronskih zvokov Mihe Kralja, katerega album Andromeda ni capljal za svetovnim dogajanjem, temveč je z njim sovpadal in ga kdaj tudi presegal.
Med glasbene posebnosti osemdesetih moramo prišteti še zasedbo Agropop, ki je pod vodstvom Aleša Klinarja postala žrtev lastnega uspeha. Mestni otroci so se namreč hoteli malo pošaliti iz slovenske podeželskosti in postali fenomen, ki je osvojil vse slovenske gasilske veselice. Oni ter Don Juan, Big Ben in podobni, ki so premešali pop in narodnozabavno glasbo, so z domačijskim popom nekaj časa celo ogrožali kralje gasilskih veselic, naše narodnozabavne ansamble.
Med glasbenicami je bila ena najbolj izstopajočih Neca Falk, rockerica, ki je zlahka odpela tudi kakšno vižo na festivalu narečnih popevk, v zavest več generacij pa se je vtisnila z uglasbenimi pesmimi o mačku Muriju in muci Maci. Še ena prav tako zelo posebna glasbenica je Svetlana Makarovič, ki je bila v osemdesetih na vrhuncu svoje šansonjerske dejavnosti in je na tem področju orala ledino z njej lastno unikatnostjo.
Osemdeseta so bila v slovenski popularni glasbi leta drznega raziskovanja zvočnosti, obupne želje po približevanju izvirnikom tujih glasbenikov in slovenskih izjemnosti, ki so močno zaznamovale našo glasbeno prihodnost. Glasba tega desetletja je bila soundtrack, glasbeno ozadje našega osamosvajanja.
