Življenja drugih v odsevu glasbe Kaje Draksler

Koncert Kaje Draksler v sklopu Cankarjevih torkov obeležuje izzid njenih dveh avtorskih albumov. Pred kratkim je s svojim stalnim triom BadBooshBand posnela prvi album The Best Of. Lani pa je pod naslovom The Lives of Many Others (Življenja mnogih drugih) na plošči izšel njen solo koncert. Kot solistka se je v Amsterdamu živeča pianistka že predstavila na Jazz festivalu Ljubljana, na lanski izvedbi te tradicionalne manifestacije pa smo jo spoznali tudi v akademski luči.

Slovenskemu občinstvu je namreč predstavila svojo nagrajeno magistrsko tezo, s katero je zaključila postdiplomski študij klasične kompozicije na glasbenem konservatoriju v Amsterdamu. V njej je razmišljala o strukturi v improvizaciji na primeru skladbe pianista Cecila Taylorja. Analize ene od skladb tega večkrat nerazumljenega ameriškega ekscentričnega jazzista se je lotila z izjemno natančnostjo. Ne le, da je improvizacijske izlive čudaškega genija izpisala v notno črtovje, kar je že samo po sebi domala neizvedljivo delo, temveč je v kaskadah, vzorcih, tehničnih in formalnih elementih njegove glasbe, ki se zdi naključna in so jo nekateri odpravili kot hrup, odkrivala red, konsistenco in organizirani glasbeni jezik. Za svoje delo je prejela nagrado EPTA mednarodnega združenja profesionalnih pianistov in profesorjev klavirja.

Njeno delo je edinstveno na svetu, je prepričan glasbeni inovator Vijay Iyer, eden od vodilnih jazzovskih pianistov in Kajin mentor. »Glasbe Cecila Taylorja Kaja ni le analizirala z distance, pač pa je kot pianistka stopila z njim v poglobljen dialog in zato mislim, da je njeno delo v glasbenem svetu precendenčno.« Iyer se svoje mlade učenke iz newyorške šole za jazz in sodobno glasbo New School spominja kot »dekleta z očali z debelimi okvirji, ogrnjenega v plet, ki je med nezainteresiranimi študenti edino zastavljalo nenavadno podrobna vprašanja. Takšna, ob katerih ti je takoj jasno, da jih sprašuje nekdo, ki glasbo jemlje zelo resno.«

Klavir del vsakdana

Lastnost, ki jo je v svoji učenki razpoznal Iyer, je Kajo Draksler spremljala že od otroštva, ko je v lokalni glasbeni šoli v Trbojah na Gorenjskem začela obiskovati ure klavirja – stara štiri leta. »Od takrat naprej je bil pač samo klavir. Nisem razmišljala, da bom postala glasbenica. Klavir je bil preprosto del vsakodnevnega življenja.« Čeprav sta jo po srednji šoli zanimali latinščina in grščina, jo je premamil študij jazz klavirja v tujini in skupaj s Kristijanom Krajnčanom in Goranom Krmacom so na Prince Klaus konservatoriju v nizozemskem Groningenu postali generacija študentov, o kateri se govori še danes. »Kriterije znanja in predanosti so postavili tako visoko, da zdaj v Groningenu velja, če si Slovenec, moraš biti hudičevo dober glasbenik,« pripoveduje predstojnik konservatorija Joris Teepe.

Tamkajšnji profesor klavirja Američan David Berkman pa se spominja, da je slovenska trojica – kateri se je nato pridružila še turška pevka Sanem Kalfa in romunski kitarist George Dumitriu in nastal je Acropolis Quintet – od nekdaj pomikala meje jazza in glasbene žanre povezovala z ljudskimi in klasičnimi elementi. »Zanimivo je, da so kot skupina, tudi po končanem šolanju, še vedno ostali skupaj, se razvijali in rasli. V jazzu to ni navada. Jazz je bolj poligamne narave, člani zasedb se nenehno menjavajo.«

V tem pogledu je od leta 2009 monogamna tudi njena zasedba BadBooshBand – trio z italijanskima glasbenikoma Mattiem Magatellijem na kontrabasu in Luco Marinijem na bobnih. Po petih letih skupnega muziciranja in številnih nastopih po svetu je zasedba svoje skladbe tokrat prvič ovekovečila na albumu in ga, čeprav gre dejansko za prvenec, poimenovala The Best of. »Vsi trije smo pisali skladbe in skrbeli za koncerte in turneje, za organizacijo snemanja plošče pa nam je zmanjkalo časa,« je povedala Drakslerjeva in dodala, da se je v vseh letih nabralo materiala za tri plošče, a so izbrali le osem najboljših skladb, ki jih je izdala ZKP RTV Slovenija.

(Ne)klasični jazz

Da bi svojstven pristop h glasbi še bolj poglobila, se je po diplomi iz jazz klavirja vpisala še na klasično kompozicijo v Amsterdamu. Če se prej ni štela za tipično jazzistko, se je zdaj med samimi »klasiki« počutila kot »outsider«. »Včasih se rada izvzamem iz konteksta in klasiki o glasbi razmišljajo na drugačen način kot jazzisti. Razmišljajo o sami obliki kompozicije, časovnih okvirih, barvah in zvokih. Ta študij mi je dal novo perspektivo na skladanje v jazzu,« pripoveduje Kaja.

In mnogi pravijo, da njena glasba sploh ni »jazzovska«. Kritiki v njenem igranju razpoznavajo različne vplive. »Čeprav je pristop Kaje Draksler h klaviaturi izviren in ga prežemajo zelo osebne predstave, v njeni glasbi prepoznamo velike zgodovinske osebnosti tega glasbila, tako klasičnih – Kaja je temeljito izobražena, »načitana« – kot tudi jazzovskih zvrsti,« je zapisal portugalski kritik Rui Eduardo. Kljub Kajinem individualnem pristopu na solo albumu The Lives of Many Others, ki ga je lani posnela za portuglasko založbo Clean Feed, je kritik New York Timesa v njenem gibanju zaznal nekaj Cecil Taylor-izma in hkrati zapisal, da ni mogoče napovedati, kam vse bo njena glasba popeljala poslušalca.

Ravno to je eden od izzivov, s katerimi se je soočila ob solo nastopanju, ki je zahtevno zanjo pa tudi za občinstvo, kot pravi sama. »Program solo nastopa mora biti ravno prav raznovrsten, da se ljudje ne naveličajo enega in istega zvoka klavirja. To pa pomeni, da se moram izviti iz svoje cone udobja in poskušati različne stvari. Pri tem si po eni strani svoboden in lahko igraš kar hočeš, po drugi pa si omejen z enim inštrumentom in s svojo tehniko,« ugotavlja sedemindvajsetletna Kaja in opaža, da skozi solo nastope postaja vse boljša pianistka.