Slikanice, ob katerih se zaplete jezik
Besedne igre Dr. Seussa je prevedla Urša Vogrinc Javoršek. Pesniška svoboda ni bila osnovno vodilo.
Odpri galerijo
Naslovnica prvega dela znamenitega ameriškega avtorja. FOTO Dr. Seuss
V zakladnico slovenske otroške literature so se pred kratkim pritihotapili junaki legendarnega ameriškega pisatelja, znanega pod psevdonimom Dr. Seuss. Z verzi, s katerimi so odrasli milijoni otrok najprej onstran luže, nato še širom sveta, se je spoprijela prevajalka Urša Vogrinc Javoršek. Nastali so Muc Kapuc, Lisica nogavica in Zelena jajca in krača.
Četudi imena Dr. Seuss morda ne pozna prav vsak, pa se gotovo zdrzne bo ritmu in rimah, ki so vsled prepoznavnosti ameriškega mladinskega pisatelja Theodora Seussa Geisla tako rekoč neločljiv del popularne kulture. Njegovi junaki so, kot so poudarili pri založbi Mladinska knjiga, ki je izdala prepesnjena tri dela, to, kar sta za slovenske otroke Maček Muri ali Sapramiška, njegove besedne igre pa so tako zakoreninjene v dolgoročni spomin ljudi, da jih recitirajo že generacije bralcev.
Muc Kapuc, kakor je Urša Vogrinc Javoršek prevedla delo Cat in the Hat, s katerim se je avtor proslavil (izšlo je že leta 1957), je nagajiva zverina, ki z besednimi igrami preganja dolgčas otrok in predvsem bogati njihov besedni zaklad. V vsaki zgodbi skriva sporočilo, ki ima sicer moralno noto, nikakor pa ne moralizira. Eno izmed pomembnih avtorjevih vodil je namreč bilo, da se pisanja nikoli ne kaže lotiti z moralno poanto pred očmi, kajti »otroci to lahko zavohajo že na kilometer«.
Če se Muc Kapuc z žepom, polnim ukan, v slovenskem prevodu še bere kot lahkotna zabavna zgodba, se začne ob Zelenih jajcih in krači (Green Eggs and Ham, 1960) in še zlasti ob Lisici nogavici (Fox in Socks, 1965) jezik pošteno zapletati. Že samo kratek pogled v izvirnike izdaja, da je imela prevajalka iz angleškega jezika, polnega priročnih enozložnic, težko nalogo.
Urša Vogrinc Javoršek temu brez oklevanja pritrdi. Prav veliko odklona od izvirnega besedila si ni bilo mogoče privoščiti že zaradi ilustracij, ki zelo dosledno prikazujejo, v kakšne prigode se glavni junaki zapletajo in kaj se podi po njihovih igrivih mislih. Izbor besedišča so krojili ritem, rima in zvočnost, predvsem pa vsebina. »Pretirano oddaljevanje od izvirnika se mi je vedno zdelo problematično, navsezadnje moramo ločevati med prevodom in priredbo,« pravi Urša Vogrinc Javoršek, ki sicer tudi poučuje na oddelku za prevajalstvo na ljubljanski filozofski fakulteti. »Ko prevajaš, prevajaj tisto, kar je napisano. Vsebina ni nepomembna. Osnovno vodilo ne sme biti pesniška svoboda.«
Zato si je pri prevajanju v slovenski jezik prizadevala čim bolj dosledno prenesti izvirno vsebino, strukturo in zvočnost. Sledila je tudi svojim izkušnjam s slovenskimi bralci (med drugim se je podpisala pod prevod zbirke pesmi Šest let imam A. A. Milna): »Slovenci imamo pri poeziji za otroke zelo radi strukturo, čim več rim. Zato sem si še malce dodatno otežila delo in 'porimala' celo kakšno besedo več, kot je v izvirnem besedilu.«
Med tremi prevodi iz zakladnice Dr. Seussa je najbolj ponosna prav na tistega, ki je najbolj zapleten, Lisico nogavico. Spretna lisica iz besed gradi stolpe in spleta verze ter vanje zapleta Mrcinjo, ta pa obupuje, kajti triki so grozni, njen jezik pa ni sladek niti ni spretno gladek. Lisica vztraja, njej jezik ne nagaja, naposled hrošči drošči na droščjem bojišču vesla vihtijo in se borijo … Ob vseh teh združbah sičnikov in šumnikov se zdi neskončno ponavljanje pešca, ki gre čez cestišče ali mostišče, mala malica, bralec, zaposlen z razvozlavanjem jezika, pa se med besedami lahko včasih kar malo izgubi. Zato je vsekakor na mestu opozorilo: Le previdno. Ta knjiga grize!
Prevajalka se strinja; marsikaj je treba prebrati dvakrat ali večkrat. Čeprav je neskončno hvaležna, da se je naslovna rima (lisica – nogavica) ponudila kar sama, se je z iskanjem ustreznega besedišča, ki bi se lahko kosalo z izvirnim, ukvarjala kar nekaj časa. Besedilo, kakršno je to, se piše in briše, začenja na novo, medi, premleva med kuhanjem ali vožnjo na kolesu, kakor prevajalka doživeto opisuje, nato še ob vsaki priložnosti preverja pri mladih bralcih. »Takšno delo je res čudovito, saj se vsakič posebej zavem, kako lep in bogat je slovenski jezik in kako gibko se podaja.«
Slovenskim mladim bralcem besedne igre, s kakršnimi spleta zgodbe legendarni ameriški avtor, niso tuje. Dober primer so priljubljene izštevanke Enci benci na kamenci (ravno ob predstavitvi prevodov Dr. Seussa so predstavili četrti del). Ali je mogoče strast do prebiranja besednih iger Dr. Seussa prenesti tudi v naš prostor? Urša Vogrinc Javoršek meni, da je. Bralci so te knjige menda težko pričakovali, prevodov so si želeli tudi socialni pedagogi, saj spodbuja tovrstna literatura sposobnost govorjenja in branja.
Z njo pa se bodo znali poistovetiti tudi starši, zlasti tisti, ki imajo težave s podtikanjem zelenih obrokov v trdno zaprta otroška usta: Jih jedel bi tukaj?/ Jih jedel bi tam?/ Jih ne bi pojedel/ ne tukaj ne tam./ Jih ne bi pojedel/ ne v družbi ne sam./ Zelenih ne jajc in ne krač!/ Ne maram jih pač! (Iz slikanice Zelena jajca in krača)
Četudi imena Dr. Seuss morda ne pozna prav vsak, pa se gotovo zdrzne bo ritmu in rimah, ki so vsled prepoznavnosti ameriškega mladinskega pisatelja Theodora Seussa Geisla tako rekoč neločljiv del popularne kulture. Njegovi junaki so, kot so poudarili pri založbi Mladinska knjiga, ki je izdala prepesnjena tri dela, to, kar sta za slovenske otroke Maček Muri ali Sapramiška, njegove besedne igre pa so tako zakoreninjene v dolgoročni spomin ljudi, da jih recitirajo že generacije bralcev.
Pulitzerjev nagrajenec
Theodor Seuss Geisel, ki je leta 1991 pri 87 letih umrl za rakom na grlu, je dobil Pulitzerjevo nagrado za zasluge za ameriški izobraževalni sistem. Napisal in ilustriral je okoli 60 knjig za otroke in mladino, med katerimi Slovenci najbolj poznamo Grincha in Hortona (predvsem po zaslugi filmskih upodobitev). Njegova dela so se doslej prodala v več kot 600 milijonih izvodov v 20 državah sveta. Kariero je začel kot ilustrator in karikaturist pri več ameriških časnikih.
Theodor Seuss Geisel, ki je leta 1991 pri 87 letih umrl za rakom na grlu, je dobil Pulitzerjevo nagrado za zasluge za ameriški izobraževalni sistem. Napisal in ilustriral je okoli 60 knjig za otroke in mladino, med katerimi Slovenci najbolj poznamo Grincha in Hortona (predvsem po zaslugi filmskih upodobitev). Njegova dela so se doslej prodala v več kot 600 milijonih izvodov v 20 državah sveta. Kariero je začel kot ilustrator in karikaturist pri več ameriških časnikih.
Brez moraliziranja
Muc Kapuc, kakor je Urša Vogrinc Javoršek prevedla delo Cat in the Hat, s katerim se je avtor proslavil (izšlo je že leta 1957), je nagajiva zverina, ki z besednimi igrami preganja dolgčas otrok in predvsem bogati njihov besedni zaklad. V vsaki zgodbi skriva sporočilo, ki ima sicer moralno noto, nikakor pa ne moralizira. Eno izmed pomembnih avtorjevih vodil je namreč bilo, da se pisanja nikoli ne kaže lotiti z moralno poanto pred očmi, kajti »otroci to lahko zavohajo že na kilometer«.
Če se Muc Kapuc z žepom, polnim ukan, v slovenskem prevodu še bere kot lahkotna zabavna zgodba, se začne ob Zelenih jajcih in krači (Green Eggs and Ham, 1960) in še zlasti ob Lisici nogavici (Fox in Socks, 1965) jezik pošteno zapletati. Že samo kratek pogled v izvirnike izdaja, da je imela prevajalka iz angleškega jezika, polnega priročnih enozložnic, težko nalogo.
Urša Vogrinc Javoršek temu brez oklevanja pritrdi. Prav veliko odklona od izvirnega besedila si ni bilo mogoče privoščiti že zaradi ilustracij, ki zelo dosledno prikazujejo, v kakšne prigode se glavni junaki zapletajo in kaj se podi po njihovih igrivih mislih. Izbor besedišča so krojili ritem, rima in zvočnost, predvsem pa vsebina. »Pretirano oddaljevanje od izvirnika se mi je vedno zdelo problematično, navsezadnje moramo ločevati med prevodom in priredbo,« pravi Urša Vogrinc Javoršek, ki sicer tudi poučuje na oddelku za prevajalstvo na ljubljanski filozofski fakulteti. »Ko prevajaš, prevajaj tisto, kar je napisano. Vsebina ni nepomembna. Osnovno vodilo ne sme biti pesniška svoboda.«
Zato si je pri prevajanju v slovenski jezik prizadevala čim bolj dosledno prenesti izvirno vsebino, strukturo in zvočnost. Sledila je tudi svojim izkušnjam s slovenskimi bralci (med drugim se je podpisala pod prevod zbirke pesmi Šest let imam A. A. Milna): »Slovenci imamo pri poeziji za otroke zelo radi strukturo, čim več rim. Zato sem si še malce dodatno otežila delo in 'porimala' celo kakšno besedo več, kot je v izvirnem besedilu.«
Ta knjiga grize!
Med tremi prevodi iz zakladnice Dr. Seussa je najbolj ponosna prav na tistega, ki je najbolj zapleten, Lisico nogavico. Spretna lisica iz besed gradi stolpe in spleta verze ter vanje zapleta Mrcinjo, ta pa obupuje, kajti triki so grozni, njen jezik pa ni sladek niti ni spretno gladek. Lisica vztraja, njej jezik ne nagaja, naposled hrošči drošči na droščjem bojišču vesla vihtijo in se borijo … Ob vseh teh združbah sičnikov in šumnikov se zdi neskončno ponavljanje pešca, ki gre čez cestišče ali mostišče, mala malica, bralec, zaposlen z razvozlavanjem jezika, pa se med besedami lahko včasih kar malo izgubi. Zato je vsekakor na mestu opozorilo: Le previdno. Ta knjiga grize!
Prevajalka se strinja; marsikaj je treba prebrati dvakrat ali večkrat. Čeprav je neskončno hvaležna, da se je naslovna rima (lisica – nogavica) ponudila kar sama, se je z iskanjem ustreznega besedišča, ki bi se lahko kosalo z izvirnim, ukvarjala kar nekaj časa. Besedilo, kakršno je to, se piše in briše, začenja na novo, medi, premleva med kuhanjem ali vožnjo na kolesu, kakor prevajalka doživeto opisuje, nato še ob vsaki priložnosti preverja pri mladih bralcih. »Takšno delo je res čudovito, saj se vsakič posebej zavem, kako lep in bogat je slovenski jezik in kako gibko se podaja.«
Spodbujajo sposobnost govorjenja in branja
Slovenskim mladim bralcem besedne igre, s kakršnimi spleta zgodbe legendarni ameriški avtor, niso tuje. Dober primer so priljubljene izštevanke Enci benci na kamenci (ravno ob predstavitvi prevodov Dr. Seussa so predstavili četrti del). Ali je mogoče strast do prebiranja besednih iger Dr. Seussa prenesti tudi v naš prostor? Urša Vogrinc Javoršek meni, da je. Bralci so te knjige menda težko pričakovali, prevodov so si želeli tudi socialni pedagogi, saj spodbuja tovrstna literatura sposobnost govorjenja in branja.
Z njo pa se bodo znali poistovetiti tudi starši, zlasti tisti, ki imajo težave s podtikanjem zelenih obrokov v trdno zaprta otroška usta: Jih jedel bi tukaj?/ Jih jedel bi tam?/ Jih ne bi pojedel/ ne tukaj ne tam./ Jih ne bi pojedel/ ne v družbi ne sam./ Zelenih ne jajc in ne krač!/ Ne maram jih pač! (Iz slikanice Zelena jajca in krača)
