Tiskane izdaje
Polemika med dvojico najbolj znanih levičarskih intelektualcev na svetu, Žižkom in Chomskim, se nadaljuje.
Rokavico je vrgel lingvist, filozof se je na to odzval mimogrede in na kratko, sledil je javni odgovor Chomskega, obtožujoč in nekoliko žaljiv do Žižka, ta pa je na očitke odgovoril na celih devetih straneh.
V Delu smo že objavili, da začetek spopada sega v konec lanskega leta, ko je Noam Chomsky v intervjuju označil evropske teoretike, kot so Slavoj Žižek, Jacques Lacan, Jacques Derrida, za intelektualne pozerje, ki da nimajo nikakršne teorije, ampak trosijo le lepo zveneče in prazne besede.
Lacanovsko teorijo je označil za šarlatansko, Žižka pa za ekstremni primer praznega pozerstva, za katerim ni nobene teorije. Omenjene filozofe in njihove privržence je označil za kult ter dejal, da se je Lacan rad kazal na televiziji kakor večina francoskih intelektualcev.
Chomsky, resnici na ljubo, za svoje malce žaljive trditve ni navedel nobenega argumenta.
Žižek je za Delo povedal, da za ta njegov napad niti ni vedel, dokler mu ni sredi tega meseca na okrogli mizi na inštitutu Birkbeck v Londonu nekdo iz občinstva postavil vprašanja o tem.
Žižek je odgovoril, da je imel Chomsky, ki tako prisega na empirijo, marsikaj empirično narobe, kot v primeru Rdečih Kmerov, ko je minimiziral komunistične zločine v Kambodži, ko pa je ugotovil, da ne gre ravno za prijazne fante, se je branil, da je imel prav glede na informacije, ki jih je imel takrat na voljo.
Zajedljivi Chomsky
Chomsky je v odprtem pismu, ki ga je objavilo več spletnih medijev, na to odgovoril, da Žižek v njegovem delu ni našel dobesedno ničesar, kar bi bilo empirično narobe. To ga ne preseneča, je dodal, ker da je že spoznal »Žižkov koncept empiričnega dejstva in racionalnega argumenta«.
Navedel je primer iz leta 2008, ko je Žižek v Mladini Chomskemu pripisal Berlusconijevo izjavo, da je »Obama belec, zagorel od nekajurnega sončenja«. Ko ga je ameriški novinar povprašal o tem, je Žižek dejal, da je to izjavo prebral v neki slovenski reviji.
»Sijajen vir,« zajedljivo odvrne Chomsky, ki večji del odprtega pisma posveča Žižkovemu očitku o Rdečih Kmerih. Lingvist pravi, da mu Žižek ničesar ne dokazuje: »Žižek ne ponudi najmanjših dokazov, ki bi potrjevali njegove obtožbe, ampak preprosto ponavlja nekaj, kar je verjetno kje slišal – ali morda prebral v kakšni slovenski reviji.«
Pojasnjuje, da je šlo za znanstvena dela, v katerih je preučeval pojme dostojnih in nedostojnih žrtev in menil, da so bile žrtve Rdečih Kmerov v Kambodži dostojne, ker so bili za njihovo usodo odgovorni sovražniki, medtem ko so bile žrtve v Vzhodnem Timorju nedostojne, ker je bila za njihovo usodo odgovorna ameriška oblast, ki je podprla indonezijsko invazijo.
Doda še, da so njegovi sklepi temeljili na podatkih iz najbolj relevantnih virov. Chomsky se ponovno čudi temu, da Žižkove nastope, ki da so brez vsebine, ljudje jemljejo resno.
Žižek seveda ob tako silovitem napadu po pričakovanju ni dolgo molčal in svoj dolgi odgovor, podkrepljen s številnimi citati, objavil na več spletnih portalih. Najprej pojasnjuje, da se je v to polemiko vključil po naključju na omenjeni okrogli mizi v Londonu, ne da bi vedel, da ga je Chomsky pred tem napadel.
Tako so njegov improvizirani odgovor na vprašanje iz občinstva mediji napačno interpretirali kot odziv na trditve Chomskega.
Žižek se najprej osredotoči na Rdeče Kmere in pravi, da se v zvezi s tem v marsičem strinja s Chomskim, kar je očitno v njegovih tekstih, obenem pa navede svoje pripombe. V zvezi s to debato vidi jedro problema drugje: podvomi namreč, da je analiza neke politične situacije možna zgolj na podlagi (bolj ali manj pomanjkljivih) podatkov, pač pa gre za način branja teh podatkov, na kratko za način razumevanja ideologije.
Žižek, ki poudari, da spoštuje delo Chomskega, obenem njegovega naprezanja ne vidi kot kritike ideologije. Na primeru citatov iz dela Distortions at Fourth Hand iz leta 1977 izpelje tezo, da je Chomsky različne podatke o Rdečih Kmerih sestavil v zgodbo o tamkajšnjem dogajanju s simpatijami do Rdečih Kmerov.
O pristranskosti
»Čeprav Chomsky trdi, da ne ve, kaj natančno se je dogajalo v Kambodži, je pristranskost v njegovih opisih jasna: simpatizira s tistimi, ki si želijo minimalizirati ali relativizirati grozote Rdečih Kmerov.
Ta pristranskost je ideologija, skupek eksplicitnih in implicitnih, celo neizrečenih, etično-političnih in drugih mnenj, odločitev, izbir …, ki vnaprej določajo, kako dojemamo dejstva, kaj bomo poudarili ali ignorirali, kako bomo dejstva organizirali v konsistentno zgodbo ali teorijo.«
Da Chomskega pri interpretiranju dogodkov pogosto vodi pristransko branje dokazov, pričajo tudi drugi primeri, je prepričan Žižek, denimo, ko je poskušal relativizirati pokole v Srebrenici.
Med podatki in ideologijo
Najbolj sporna se zdi Žižku trditev Chomskega, da konec sedemdesetih let ni bilo dovolj podatkov, na katere bi lahko oprli kritiko režima Rdečih Kmerov: »Obstaja tanka meja, ki ločuje upravičen dvom o medijskih poročilih od udobnega skepticizma, ki nam omogoča, da ignoriramo ali relativiziramo grozote,« zapiše Žižek. Z argumentom Chomskega bi namreč prav lahko postavili pod vprašaj podatke, ki so v tridesetih letih prihajali iz nacistične Nemčije ali Stalinove Sovjetske zveze.
Po Žižku pa o grozotah nekega režima ne pričajo le podatki, na primer o številu žrtev, ampak je delovanje ideologije vidno že na površini. Tako so zrežirani procesi v času Stalinovih čistk z javnimi priznanji obdolžencev že znak monstruoznosti režima. Podobno ni bilo treba vedeti, kakšni so Židje v resnici, da bi dojeli, da so nacistične obtožbe proti njim paranoidne fantazme, zapiše Žižek.
Dodal je, da je sam podobno kritično večkrat pisal tudi o nasilju liberalnega kapitalizma, še posebno tistega pod okriljem humanitarne pomoči. Resnična enigma je na primer, kako so lahko Srbi tri leta ohranjali Sarajevo izolirano, streljali civiliste itd., ko bi Nato ali ZN lahko napravili koridor iz mesta.
Odgovor po njegovem tiči v tem, da so tamkajšnjo vojno prikazali in nekateri politiki tudi namerno interpretirali kot humanitarno in ne politično krizo.
Žižek ta del odgovora sklene z mislijo, da sta si s Chomskim pri politični analizi vendarle precej blizu. »S Chomskim se ne strinjam glede nečesa drugega: z njegovim zanemarjanjem tega, kako deluje ideologija, pa tudi z njegovim pristranskim obravnavanjem dejstev, kar ga pogosto pelje k temu, da napravi natanko to, kar očita nasprotnikom.«
Bistvo polemike
In v čem je bistvo te polemike o teoriji, empiriji, ideologiji? Kot pravilno ugotavljajo komentatorji na številnih spletnih forumih že od začetka spora in to pojasnjuje sam Žižek:
»Najin spor je preprosto novo poglavje v neskončni gigantomahiji med tako imenovano kontinentalno filozofijo in anglosaško empiristično tradicijo.« V opazkah Chomskega o njegovem delu Žižek ne vidi nič novega, podobne obtožbe so večkrat letele na račun Hegla, Heideggerja, Lacana in Derridaja.
Žižek Chomskemu očita predvsem to, da se v svoji kritiki ne sklicuje na noben konkreten primer pripisanih mu zablod. Sila nenavadno in pomenljivo pa je to, da se v to tako pomembno polemiko niso vključili tudi drugi vidni intelektualci. Morda ravno zaradi tako velikih imen, ki sta akterja tega spora.
