Mešani občutki ob spominih na plebiscit

Polemike o tem, kako oziroma ali sploh pri nas obujati spomin na koroški plebiscit, na podlagi katerega je pred natanko sto leti velik del Slovencev ostal na drugi strani meje, so vroče, vendar se zdi umestno nevtralno zgodovinsko zaznamovanje dogodka. Odvili se bodo številni posveti, kar zadeva razstave, pa so osrednjo pripravili v Narodnem muzeju Slovenije.

Bom škorne nabiksov, cigaro prižgav, za Jugoslavijo našo svoj glas bom oddav. Ne maram za staro falirano Avstrijo – Imam rajši mlado bogato Jugoslavijo! Takšni so bili napisi na razglednicah in plakatih, ki jih je oblikoval Maksim Gaspari, pravzaprav edini slovenski likovni umetnik, ki se je zavzeto angažiral ob teh prelomnih dogodkih za koroške Slovence. Njegovi domiselni pozivi so bili zaman, z dokaj prepričljivo večino – 59 odstotkov glasov za Avstrijo, 41 odstotkov za Jugoslavijo – je bil velik del Koroške za nas izgubljen.


 

Nepovratni vpliv

Razstavni projekt v Narodnem muzeju Slovenci, za zmiraj gre! bodo odprli jutri. To bo najobsežnejši in poglobljen prikaz celotnega toka dogodkov od razpada avstro-ogrske monarhije do koroškega plebiscita 10. oktobra 1920. Podrobnosti bodo predstavili danes, sicer pa je to »prikaz prevratne dobe, časa, ko se zgodovina 'zgosti' in posamezne napačne odločitve ali zamujene priložnosti nepovratno vplivajo na usodo množic«. Večina arhivskega gradiva na razstavi je izbrana iz fondov štirih arhivov iz Slovenije, Avstrije in Srbije ter bo prvič na ogled javnosti.

V Tehniškem muzeju Slovenije oziroma njegovi enoti Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu bodo danes predstavili dragoceno zbirko priložnostnih znamk, ki so bile izdane novembra 1920. Gre za znamke iz serije verigarji, ki so bile pretiskane z napisom KGCA 1920, koroška glasovalna cona A. V muzeju poleg znamk hranijo osnutke pretiskov, ki bodo ob jubileju prvič na ogled.

Večje in manjše razstavne projekte so pripravili tudi drugod po državi. Slavnostno bo v Libeličah, kjer imajo ob okrogli obletnici plebiscita tudi edini vzrok za slavje. Rezultatu referendumu so se namreč leta 1920 uprli, izruvali mejne kamne in pripravili različne proteste, s pomočjo župnika Antona Vogrinca, šolskega upravitelja Janka Gačnika in šolskega nadzornika Rudolfa Mencina, ki so iskali pomoč pri slovenski vladi, je dogajanje dobilo takšne politične razsežnosti, da se je vmešala mednarodna razmejitvena komisija. Leta 1922 so priključili Libeliče matičnemu narodu, o čemer priča tudi stalna razstava v prostorih tamkajšnjega župnišča.


 

Prva uprizoritev po sto letih

Zanimiv projekt so pripravili v Medobčinskem muzeju Kamnik. V rojstni hiši Rudolfa Maistra so dogodke rekonstruirali skozi dela Lovra Horvata, Pavleta Kernjaka, Angele Piskernik, Izidorja Cankarja, Prežihovega Voranca in Ksaverja Meška, ki so bili bodisi Maistrovi sodelavci oziroma so se tako ali drugače pridružili agitaciji za priključitev Koroške kraljevini Jugoslaviji. Zlasti zanimiva je enodejanka Plebiscit Izidorja Cankarja, ki so jo 8. septembra 1920, torej na predvečer plebiscita, igrali v Logi vasi ob Vrbskem jezeru. Kljub uspehu predstave je, seveda zaradi izida plebiscita, niso več uprizorili, tokrat so jo prvič po sto letih in prvič v Sloveniji obudili člani dramske skupine ŠKD Sela.