Škrlatne barve iz soka žlez morskega polža
V Narodnem muzeju Slovenije so na ogled dragocene koptske tkanine
Odpri galerijo
Koptske tkanine iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije so konservirali v konservatorsko-restavratorski delavnici za tekstil Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. Foto Blaž Gutman
Na ogled je več kot 50 tkanin, ki so bile skoraj 130 let skrite v depojih Narodnega muzeja, ki jih je pridobil davnega leta 1890. Takrat jih je Deželni muzej kupil za 260 florintov od slikarja Karla Blumauerja iz Lienza.
Slikovite in pisane tkanine, ki so jih izdelali iz lanu in volne, spadajo med najstarejši tekstil v zbirki muzeja in med bolje ohranjene tovrstne zbirke v Evropi. Med 3. in 10. stoletjem so jih stkali Kopti, krščanski prebivalci Egipta. Arheološki tekstil se je stoletja ohranil v grobovih in ni razpadel prav zaradi suhega podnebja in vročega ter sipkega peska. To so ostanki plaščev, tunik, pokrival, zastorov, blazin in šalov. Pokojne so namreč Kopti pokopavali v oblačilih, ki so jih nosili v času življenja, in jih zavite v prte položili v krste. Ženskam so pokrivali obraz s tančico iz fino tkane lanene tkanine. Kot dragocena redkost so v 17. stoletju v Evropi postali prava zbirateljska poslastica, žal so jih preprodajalci velikokrat razrezali na več kosov, da so jih lahko več prodali. Ohranili so predvsem okrašene dele tkanin, ostale pa zavrgli.
Tkanine so barvali z naravnimi rastlinskimi in živilskimi barvili. Kot v članku Strukture in barve koptskih tkanin piše Mateja Bizjak, so iz insektov pridobivali tudi barvilo kermes, ki je posušen ženski luskasti insekt bavarski kapar in živi na hrastu. Ker je bilo to barvilo zelo drago, so ga uporabljali za oblačila višjega sloja. Škrlatno barvo so pridobivali na še bolj nenavaden način – iz soka žlez morskega polža škrlatnika. Za gram barvila so potrebovali več kot deset tisoč polžev, zato je bilo skoraj bolj dragoceno od zlata.
Na tiskovni konferenci ob odprtju razstave je vodja razstavnega projekta Darko Knez povedal, da so Kopti etnično-verska manjšina v Egiptu in največja krščanska skupnost na Bližnjem vzhodu. Koptska cerkev se je od vzhodne Cerkve odcepila v 5. stoletju, predvsem iz dogmatičnih razlogov. »Kopti so potomci starih Egipčanov, ki niso niti po arabskem niti po turškem zavzetju prevzeli islama, temveč so ostali kristjani. V Egiptu danes živi 15–18 milijonov Koptov, v diaspori pa okoli dva milijona. Načeluje jim aleksandrijski patriarh. Krščanska koptska pravoslavna škofija je registrirana tudi v Sloveniji.« Kot je v članku v Sobotni prilogi o potovanju po meniških naselbinah v Vzhodni puščavi napisala Vesna Milek, je koptsko cerkev sredi 1. stoletja po Kristusu ustanovil apostol Marko, ko je prišel v Aleksandrijo oznanjat evangelij. Samostansko meništvo, ki ga je sredi 4. stoletja postavil na noge sveti Pahomij, je najtrajnejši prispevek koptske cerkve duhovni zgodovini Zahoda. »S tem so Kopti pustili neizbrisen pečat in vplivali na razmah srednjeveškega meništva v Evropi, kjer so prav samostani odigrali ključno vlogo pri ohranjanju in prenosu bogatega antičnega znanja, ki bi se sicer izgubilo.«
Koptske tkanine, ki jih hranijo muzeji po svetu, so bile predmet številnih znanstvenih razprav in preučevanj. Nekaj dognanj o tej zapuščini se je v zadnjih letih spremenilo in pojavili so se novi izsledki. Zato so se na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja, kot je povedal Knez, odločili zbirko koptskih tkanin na novo raziskati, jo z uporabo novih znanstvenih tehnik in metod ovrednotiti ter prvič v Ljubljani v celoti predstaviti javnosti. Zato so sodelovali z ustanovami, ki imajo usposobljene strokovne kadre in izkušnje s področja raziskovanja koptske zgodovine in kulture ter koptske duhovne materialne dediščine, in tako je nastala ta edinstvena razstava, ob kateri pripravljajo tudi predavanja enega od največjih poznavalcev koptske kulture Jana Ciglenečkega, pa tudi Eve Ilec, ki bo odkrivala zgodbe o konserviranju koptskih tkanin.
Slikovite in pisane tkanine, ki so jih izdelali iz lanu in volne, spadajo med najstarejši tekstil v zbirki muzeja in med bolje ohranjene tovrstne zbirke v Evropi. Med 3. in 10. stoletjem so jih stkali Kopti, krščanski prebivalci Egipta. Arheološki tekstil se je stoletja ohranil v grobovih in ni razpadel prav zaradi suhega podnebja in vročega ter sipkega peska. To so ostanki plaščev, tunik, pokrival, zastorov, blazin in šalov. Pokojne so namreč Kopti pokopavali v oblačilih, ki so jih nosili v času življenja, in jih zavite v prte položili v krste. Ženskam so pokrivali obraz s tančico iz fino tkane lanene tkanine. Kot dragocena redkost so v 17. stoletju v Evropi postali prava zbirateljska poslastica, žal so jih preprodajalci velikokrat razrezali na več kosov, da so jih lahko več prodali. Ohranili so predvsem okrašene dele tkanin, ostale pa zavrgli.
Tkanine so barvali z naravnimi rastlinskimi in živilskimi barvili. Kot v članku Strukture in barve koptskih tkanin piše Mateja Bizjak, so iz insektov pridobivali tudi barvilo kermes, ki je posušen ženski luskasti insekt bavarski kapar in živi na hrastu. Ker je bilo to barvilo zelo drago, so ga uporabljali za oblačila višjega sloja. Škrlatno barvo so pridobivali na še bolj nenavaden način – iz soka žlez morskega polža škrlatnika. Za gram barvila so potrebovali več kot deset tisoč polžev, zato je bilo skoraj bolj dragoceno od zlata.
Krščanska skupnost
Na tiskovni konferenci ob odprtju razstave je vodja razstavnega projekta Darko Knez povedal, da so Kopti etnično-verska manjšina v Egiptu in največja krščanska skupnost na Bližnjem vzhodu. Koptska cerkev se je od vzhodne Cerkve odcepila v 5. stoletju, predvsem iz dogmatičnih razlogov. »Kopti so potomci starih Egipčanov, ki niso niti po arabskem niti po turškem zavzetju prevzeli islama, temveč so ostali kristjani. V Egiptu danes živi 15–18 milijonov Koptov, v diaspori pa okoli dva milijona. Načeluje jim aleksandrijski patriarh. Krščanska koptska pravoslavna škofija je registrirana tudi v Sloveniji.« Kot je v članku v Sobotni prilogi o potovanju po meniških naselbinah v Vzhodni puščavi napisala Vesna Milek, je koptsko cerkev sredi 1. stoletja po Kristusu ustanovil apostol Marko, ko je prišel v Aleksandrijo oznanjat evangelij. Samostansko meništvo, ki ga je sredi 4. stoletja postavil na noge sveti Pahomij, je najtrajnejši prispevek koptske cerkve duhovni zgodovini Zahoda. »S tem so Kopti pustili neizbrisen pečat in vplivali na razmah srednjeveškega meništva v Evropi, kjer so prav samostani odigrali ključno vlogo pri ohranjanju in prenosu bogatega antičnega znanja, ki bi se sicer izgubilo.«
Koptske tkanine, ki jih hranijo muzeji po svetu, so bile predmet številnih znanstvenih razprav in preučevanj. Nekaj dognanj o tej zapuščini se je v zadnjih letih spremenilo in pojavili so se novi izsledki. Zato so se na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja, kot je povedal Knez, odločili zbirko koptskih tkanin na novo raziskati, jo z uporabo novih znanstvenih tehnik in metod ovrednotiti ter prvič v Ljubljani v celoti predstaviti javnosti. Zato so sodelovali z ustanovami, ki imajo usposobljene strokovne kadre in izkušnje s področja raziskovanja koptske zgodovine in kulture ter koptske duhovne materialne dediščine, in tako je nastala ta edinstvena razstava, ob kateri pripravljajo tudi predavanja enega od največjih poznavalcev koptske kulture Jana Ciglenečkega, pa tudi Eve Ilec, ki bo odkrivala zgodbe o konserviranju koptskih tkanin.
