Tiskane izdaje
V drugem največjem bolivijskem mestu Santa Cruz nocoj odpirajo razstavo fotografij dvanajstih fotoreporterjev Dela.
Odprta bo do 28. aprila. Pobudnica razstave je Slovenka, slikarka in direktorica galerije Manzana Ejti Štih, ki se je v Bolivijo preselila pred 30 leti.
Zamisel o razstavi, v kateri bi Delovi fotoreporterji predstavili Slovenijo Bolivijcem (mesto Santa Cruz ima 1,5 milijona prebivalcev), se je porodila spontano in po naključju.
Ko je Ejti Štih jeseni leta 2011 razstavljala v ljubljanski galeriji Kresija, sem jo po pogovoru za Sobotno prilogo vprašala, zakaj v galeriji Manzana ne razstavljajo tudi slovenski umetniki, saj, kot je povedala, prireja tudi mednarodne razstave. Edini slovenski umetnik, ki je doslej tam razstavljal, je bil lutkar Silvan Omerzu.
Navrženo vprašanje je direktorico galerije spodbudilo, da je naslednje leto v program uvrstila razstavo Delovih fotoreporterjev.
Tako je ta razstava že tretja vez, ki jo je Ejti Štih spletla med Slovenijo in Bolivijo. Prva je bila njena oljna slika z upodobitvijo bolivijskega predsednika Eva Moralesa in tedanjega slovenskega predsednika Janeza Drnovška, ki se je leta 2005 kot edini predsednik iz Evrope udeležil Moralesove inavguracije. Slika je zaslovela po objavi na naslovnici National Geographica.
Policijska postaja spremenjena v galerijo
Posebej zanimiva je tudi zgodba o galeriji Manzana, kar v prevodu pomeni jabolko.
Ogromna stara stavba na enem od osrednjih trgov v središču mesta je do konca 80. let prejšnjega stoletja bila sedež policije z zapori v kletnem delu, kjer so v času tedanje diktature zapirali uporne meščane. Po izselitvi policije je bila stara kolonialna stavba 15 let zapuščena in prepuščena propadanju. V življenje z novo vsebino jo je obudila Ejti Štih, ki je skupaj s kolegom kiparjem prepričala mestne oblasti, da stavbo namenijo galeriji.
Od leta 2006 deluje v pritličju neprofitna galerija, kjer se na površini približno 200 kvadratnih metrov vsako leto zvrsti osem domačih in mednarodnih razstav. Med njimi je ena fotografska, letos je slovenska, predlani pa je bila francoska.
Galerija slovi še po razstavah in delavnicah za otroke ter po mednarodnih kiparskih razstavah. Ponaša se z visokim obiskom, mesečno jo obišče od 7000 do 20.000 ljudi. Vstopnine ne računajo, ker je večina prebivalcev zelo revnih.
Posebnost galerije je tudi poslovni model, zaradi katerega je galerija zaslovela po celotni Latinski Ameriki. Vzdržujejo jo malo bolj premožni meščani z rednimi mesečnimi prispevki, ki ne presegajo desetih dolarjev. Zaradi dobrega slovesa, vrhunsko postavljenih razstav in posebnega poslanstva, kot je delo z otroki in privabljanje revnih meščanov v prostore umetnosti, jo financirajo tudi mednarodne fondacije.
Razstava naj bi privabila več tisoč obiskovalev
Najbolj obiskane so ponavadi fotografske razstave, zato Ejti Štih pričakuje, da bo tudi predstavitev Slovenije s fotografijami Delovih fotoreporterjev eden od letošnjih vrhuncev galerije Manzana.
»Ne dvomim, da bo tudi ta serija 80 fotografij pritegnila pozornost in tako zbudila zanimanje za "malo" Slovenijo iz Evrope tu v Latinski Ameriki«, napoveduje kuratorka razstave Ejti Štih.
Izbor fotografij je potekal v sodelovanju med njo in Delovim urednikom fotografije Matejem Družnikom. Na izbranih fotografijah Delovi fotoreporterji predstavljajo Slovenijo v pestrem razponu, od utrinkov in opravil iz vsakdanjega življenja v mestu in na podeželju do zmag športnikov, kulturnih dogodkov in impresij iz narave.
Ejti Štih pravi: »Selekcija fotografij je bila zahtevna naloga, pri kateri so mi pomagali sodelavci v galeriji, kajti moji osebni spomini in subjektivni pogled na Slovenijo niso pravi kriterij za bolivijsko publiko. Mučilo me je vprašanja, kako ob toliko odličnih fotografijah predstaviti slovensko deželo skozi čisto drugačno optiko in obenem ostati nepristanski.«
Fotografije o življenju v Sloveniji
Vsaka fotografija je dopolnjena s kratko razlago, ki vsebino umešča v kontekst določenega dogodka ali kraja. Razstava je pospremljena s katalogom v španščini in angleščini, v katerem je vsak fotograf posebej predstavljen, dodatno pa še Slovenija s splošnimi geografskimi, demografskimi in ekonomskimi opisi.
Razstava je že med pripravami zbudila precej pozornosti, zato jo je finančno podprla slovenska ambasada v Braziliji, ki pokriva tudi Bolivijo, poleg nje pa še Krka, Postojnska jama, Coface in seveda Delo.
Med približno letom dni priprav in usklajevanj na daljavo med Delom in galerijo Manzana je bilo nekaj zoprnih zapletov, med njimi tudi zaplemba CD-ja na bolivijski carinarnici.
Tako je CD s prek sto fotografijami, pripravljenimi za izdelavo v Boliviji, in poslan iz Ljubljane v Santa Cruz prek hitre pošte, obtičal zaradi neomajnega stališča carinikov, da sumljivih tehnoloških zadev že ne bodo kar tako izročili naslovniku.
Entuziazem vseh sodelujočih je premagal ovire na poti do razstave tako, da je Slovenija skozi objektiv fotoreporterjev zdaj pripravljena na ogled v daljni Boliviji. Ejti Štih jo je pred nocojšnjo otvoritvijo pospremila s temi mislimi: »Svet je velik, a obenem tudi majhen.«
Veselja in žalosti imajo povsod skupne poteze, pa naj bo to v prvem ali tretjem svetu in prav reporterska fotografija je tista, ki nam jih približuje.
Mi, bralci časopisov, ki gledamo fotografije ob jutranji kavi pa ne smemo pozabiti, da so fotografi na pravem mestu in ob pravem času in da njihovo življenje ni prav lagodno. In da so fotografije odsev življenja samega, ki ni »taza de leche« ali v slovenskem pomenu mačji kašelj.
