Ko je na obzorju upokojitev, postaneš galerist
Konec minulega leta se je mreža zasebnih galerij s ponudbo likovne umetnosti, ki je v Ljubljani bolj ali manj omejena na območje mestnega središča, razširila na novo točko, Galerijo Mulec, ki je na Trubarjevi ulici, kjer že posluje nekaj galerij oziroma starinarnica, zasedla številko 22.
Njen lastnik je Peter Mulec, strokovnjak s področja računalništva, ki ga je po karieri v New Yorku – ko se mu na obzorju počasi kaže upokojitev, pravi – pritegnil opis del in nalog zasebnega galerista.
Mulec je v ZDA deloval v velikih ameriških podjetjih in zatem vzpostavil lastno.
Po približno 25 letih je sledila vrnitev domov.
Na njegov okus za umetnost so vplivali nekateri umetniki Celice.
Mulec je kot najemnik vzpostavil galerijo v lokalu, kjer so nekoč prodajali obutev in zatem slaščice, za zdaj ima kot galerist za seboj prvo četrtletje in dve občasni razstavi, kar spremlja še stalna ponudba del avtorjev, s katerimi sodeluje. Eden od teh je kipar Jiři Kočica, s katerim koordinirata tudi program. Kočica je za prvo javno gesto galerije predlagal razstavo Romana Uranjeka, ki ga po njegovi smrti samostojno še niso predstavili. Tako je galerijo 21. decembra lani zasedel izsek iz znane Uranjekove serije Vsaj en križ na dan, ki ga je začel 1. januarja leta 2002.
Razstavo so pripravili s Tevžem Logarjem, umetnostnim zgodovinarjem in selektorjem prihajajočega desetega trienala U3, ki se bo junija z opazno zamudo (deveto izdajo so odprli jeseni 2019) le vrnil v program MG+MSUM. Logar po Uranjekovi smrti upravlja njegovo zapuščino križev, odločitev, da z njegovo umetnostjo odpreš nov prostor umetnosti, je bila ob vsej razvpitosti minulega škandala in javnega pogroma nad njim gotovo nekonvencionalna. Kot pravi Mulec, je razstava vzbudila zanimanje, prodajnega učinka – cena križev je bila pri okroglem tisočaku, nekaj drugih del je bilo cenovno tudi višje ovrednotenih – pa ni bilo.
Bolje je bilo pri drugi razstavi, ki se pravkar izteka – na ogled bo do 4. aprila –, preseku slikarskih del Žige Okorna, ki je v preteklosti velikokrat razstavljal s Kočico, znan pa je predvsem po intimnih delih, v središču katerih so značilno podane človeške figure v različnih kompozicijah oziroma njihove silhuete, ki z minimalnimi potezami učinkovito sugerirajo različna človeška emotivna stanja. Tokrat je z naslovom Prehajanja predstavil novejša dela, s katerimi se je, nasprotno, usmeril v podobe morja, na katerih izstopa odsotnost figur in vsega, kar je povezano s človekom. Kot pravi Mulec, je bila prodaja njegovih del kar uspešna.
Okorn je imel ob lanskih poplavah veliko smolo z vodo in valovi, poplavilo mu je namreč atelje. V tej vlogi se je, denimo, udeležil tudi razstave Dnevi visokih vod z deli ustvarjalcev, ki jim je ujma povzročila škodo, ki so jo minuli mesec odprli v Kulturnem domu v Črni na Koroškem.
Kot pravi, je poslovanje galerije trenutno takšno, da bi lahko vzdržala dve, tri leta, finančni minus pa uravnava z oddajanjem prenočišč turistom.
»Konjički« stanejo
Mulec je v ZDA deloval v velikih ameriških podjetjih in zatem vzpostavil lastno podjetje, po približno 25 letih pa je sledila vrnitev domov. Tudi zato, ker se je v Slovenijo usmerila ženina kariera in ker se je začelo šolanje enega od otrok. Vstop otroka v šolo je čas, ko se moraš dokončno odločiti, kje bo družina ostala.
Kot pravi, je že v New Yorku veliko obiskoval galerije, tudi slovenske predstavitve, vzporedno se je izoblikovala želja postati galerist, ki jo je realiziral, ko je ugotovil, da je »zdaj čas za druge stvari«. Od prodaje v novi galeriji, skratka, ni odvisen, in tudi odpiralni čas, ki je zapisan na njenih vratih, za zdaj ustreza »hobiju«: od ponedeljka do petka med 16. in 19. uro.
Konjički seveda stanejo. Kot pravi, je načrt obratovanja galerije za zdaj srednjeročen, želi si, da bi imel z njo kmalu le majhno izgubo. Kar pomeni, da najbrž zdaj ni ravno majhna. Kot pravi, je takšna, da bi lahko galerija vzdržala dve, tri leta, finančni minus pa uravnava z oddajanjem prenočišč turistom prek bookinga. Ta so nad galerijo. Tako zgoraj nastaja finančni plus, ki pokrije minus v pritličju.
Kot pravi, so na izoblikovanje njegovega okusa za sodobno umetnost najbolj vplivali ravno nekateri »mlajši« umetniki, kakršna sta Kočica in Okorn (navednice zato, ker gre za generacijo, ki se bliža šestdeseti svečki na torti ...). Sledil je dogajanju v Celici na Metelkovi in tamkajšnjem Srečišču, ki je matična točka tega kroga umetnikov, seveda pa je že v New Yorku, tudi v četrti SoHo na Manhattnu, veliko obiskoval galerije.
Izdelan je že program prihodnjih letošnjih predstavitev umetnikov. Od 10. aprila bo v galeriji tako s starejšimi kot novejšimi deli gostoval Oto Rimele, na začetku poletja bo skupinska razstava izbranih umetnikov, avgusta bo v sodelovanju s slovensko slikarko iz Stockholma Marjano Pahor sledila razstava del študentov z akademije, ki bo odpotovala tudi v New York, jeseni Peter Hergold, ki se je tako kot Okorn udeležil omenjene razstave Dnevi visokih vod, proti koncu leta pa še Eva Petrič.
Bo kdaj razstavljal tudi dela Američanov? Raje nasprotno, pravi. V ZDA bi predstavljal slovenske umetnike. Meni, da bi nemara slovenska skupnost v ZDA še kupila delo katerega izmed slovenskih umetnikov. Je pa že na turistični Trubarjevi zaznal interes tujcev za izdelke slovenskih avtorjev.
