Mestni avtobus na ljubljanski vzhodni meji
Zvesti uporabniki redne linije številka 26 mestnega potniškega prometa med Jančami in Lipoglavom so osnovnošolci in starejši
Odpri galerijo
Linija 26 se na Volavljah pod Jančami konča po 59 minutah vožnje od Lipoglava. FOTO Tomi Lombar/Delo
Na izboru za najbolj nenavadno in verjetno najmanj znano linijo ljubljanskega mestnega prometa bi z veliko prednostjo zmagali linija številka 26 in avtobusi, na katerih piše Tuji Grm–ZD Polje–Mali Lipoglav. Po voznem redu traja vožnja s Tujega Grma do Malega Lipoglava 54 minut, v obratni smeri pa 59 minut. Vožnja je toliko daljša, ker se v tej smeri ne vzpne samo enkrat, ampak kar trikrat.
Številčna oznaka linije je bolj nova, a z avtobusom se je avtor tega zapisa do Tujega Grma peljal že pred več kot tremi desetletji. Tudi na Mali Lipoglav avtobusi že dolgo vozijo; stična točka obeh krakov sta Sostro s tamkajšnjo osnovno šolo in Zdravstveni dom Polje, tako da je iz dveh nastala ena linija. Za začetek velja zapisati še, da je Tuji Grm zaselek pod Jančami, do katerih avtobus ne pride, ker je cesta preveč strma, Mali Lipoglav na meji z grosupeljsko občino pa je morda ušesom bolj znan. Gre torej za vasi na skrajnem robu hribovitega vzhodnega dela Mestne občine Ljubljana.
Značilnost linije 26 je tudi, da je bila še pred oštevilčenjem prva in dolgo edina v shemi ljubljanskega mestnega avtobusnega prevoznika, ki ni vodila skozi središče mesta. Posledica tega je še druga edinstvenost – tako na robu Tujega Grma kot Malega Lipoglava, do katerega se morajo potniki pač sprehoditi, saj sredi vasi ni dovolj prostora ne za manevriranje in obračanje, je poleg obračališča tudi garaža za »domača« avtobusa, pravzaprav neopremljena remiza.
Voznik Iztok Jozl je doma na kolesarjem dobro znanih Pancah in avtobus z Malega Lipoglava vozi celo desetletje, obdobje, v katerem se je število potnikov po njegovi oceni povečalo vsaj za štirideset odstotkov. Glavnino potnikov na obeh krakih predstavljajo šolarji, ki od druge triade naprej hodijo v šolo v dolino. Na kraku s Tujega Grma jih je okoli 90, na kraku z Malega Lipoglava okoli 70. Vsi se seveda ne vkrcajo na prvi postaji, večina jih vstopi in izstopi na postajališčih, ki so večinoma skromno označena, le z voznimi redi. V štiri na videz prijetne in obnovljene podružnice sostrske osnovne šole na Jančah, Prežganju, v Besnici in na Malem Lipoglavu pa otroke še vedno vozijo šolska vozila.
Voznik, ki odzdravi vsem ob poti, saj ga tudi ti pozdravijo – da o lepo vzgojenih šolarjih, ki pozdravijo ob vstopu in izstopu ne govorimo – ugotavlja, da odseljevanja iz teh krajev ni, pridni ljudje pa se ukvarjajo z vsem mogočim. Končno je pod Jančami dežela jagod, pa drugih gozdnih dobrot, od borovnic do kostanja.
S Tujega Grma odpelje prvi jutranji avtobus ob 5.35, zadnji ob 22.32, vmes pa jih je po voznem redu (dostopnem na www.lpp.si) do Zdravstvenega doma Polje, v bližini katerega na novem krožišču na lani obnovljeni Zaloški cesti avtobusi obrnejo, še osem. Z Malega Lipoglava odpelje Iztok Jozl še prej, ob 5.05, zadnji odhod pa je ob 21.35, vmes pa jih je od Zdravstvenega doma Polje še 12. Poleg šolarjev so najbolj pogosti potniki starejši ljudje, zato je usmeritev avtobusov do zdravstvenega doma hvalevredna iz številnih razlogov.
Med razlogi je zanesljivo tudi cena: linija 26 poteka po mestni občini, zato je vsa v coni I., za vožnjo je treba z mestno kartico urbana plačati 1,20 evra. Vozni redi so usklajeni z linijo 13, ki obrača v Sostrem; možnost prestopa na en ali drugi krak je označena na voznem redu. Nekaj skupnih postajališč ima 26 še z eno razmeroma eksotično linijo: 24, Vevče– BTC–Atlantis, ki ima, če beremo prav, 26 dnevnih odhodov. In, da, tako linija 26 kot linija 24 vozita samo ob delavnikih. Žal.
Gre namreč za izletniško izjemno privlačne kraje. Proti Jančam se avtobusi prvič dvignejo pod (544-metrsko) Babno goro in nato spustijo v dolino Besnice, ki ob večjih padavinah tudi poplavlja. Po dolini nato vijuga do Trebeljevega, kjer cesta za nekaj metrov vstopi v občino Šmartno pri Litiji, in se nad Prežganjem povzpne na Volavje. Še malo gori in doli, nakar sledi končni vzpon na Tuji Grm.
Na drugi strani je proti Malemu Lipoglavu vzpon skozi Sadinjo vas in Podlipoglav pod Selom pri Pancah bolj enakomeren, je pa cesta opazno ožja, začudeni pogledi nerednih šoferjev ob pogledu na mestnega zelenca pa povedo vse. Pa bi bilo treba le nekoliko razširiti cesto in bi bilo zapletov manj, pravi Iztok Jodl. In dodaja, da se v teh prvih pomladnih dneh tako šoferji kot množica kolesarjev in motoristov pač še privajajo drug na drugega. Pozimi in ob mrazu je cesta vremenu primerna, zaradi različnih koncesionarjev zimske službe je včasih kakšen del boljši, garaža na začetku poti pa omogoča, da je vozilo v dvajsetih minutah ogreto.
V dopoldanskem deseturnem delavniku naredi voznik, ki starta na Malem Lipoglavu, okrog tristo kilometrov – dvakrat toliko kot na drugih mestnih linijah. Na avtobusu 26 vozijo štirje vozniki, dva »hribovska« dopoldanca in dva »mestna« popoldanca, še en šofer je v rezervi. Avtobusov je manj samo med poletnimi šolskimi počitnicami, med zimskimi, jesenskimi in prvomajskimi pa ne. In da ne bi vozila samo po enem kraku, oddelata v dopoldanskem terminu voznika enkrat tudi cel krog.
Na takem sva bila tudi s kolegom Tomijem Lombarjem; Iztok Jozl pa je sedel za volanom običajnega enočlenskega nizkopodnega mestnega avtobusa s 25 sedeži. Njegov redni avtobus je večji, 45-sedežen, pa tudi razporeditev je primestna, sedeži pa so opremljeni z varnostnimi pasovi. A je bilo tristokonjsko in enajsttonsko vozilo te dni ravno na rednem servisu: po dveh letih pri 282 tisoč kilometrih.
Če so bili v sredinem prezgodnjem pomladnem opoldnevu pogledi na okolico in prezgodaj cvetoče resje naravnost osupljivi, so še toliko bolj čarobni sončni vzhodi, pove voznik. Tokrat so pred nami čez cesto skakljale le veverice in mačka, sicer pa je v teh grapah – in na cesti – tudi večja divjad, srnjad, na primer. Okolje, idealno za izlete. In okrepčilo v okoliških domačih gostilnah, ki odpirajo vrata popoldne in ob koncu tedna. Ko mestnega prometa, žal, ni.
Številčna oznaka linije je bolj nova, a z avtobusom se je avtor tega zapisa do Tujega Grma peljal že pred več kot tremi desetletji. Tudi na Mali Lipoglav avtobusi že dolgo vozijo; stična točka obeh krakov sta Sostro s tamkajšnjo osnovno šolo in Zdravstveni dom Polje, tako da je iz dveh nastala ena linija. Za začetek velja zapisati še, da je Tuji Grm zaselek pod Jančami, do katerih avtobus ne pride, ker je cesta preveč strma, Mali Lipoglav na meji z grosupeljsko občino pa je morda ušesom bolj znan. Gre torej za vasi na skrajnem robu hribovitega vzhodnega dela Mestne občine Ljubljana.
Značilnost linije 26 je tudi, da je bila še pred oštevilčenjem prva in dolgo edina v shemi ljubljanskega mestnega avtobusnega prevoznika, ki ni vodila skozi središče mesta. Posledica tega je še druga edinstvenost – tako na robu Tujega Grma kot Malega Lipoglava, do katerega se morajo potniki pač sprehoditi, saj sredi vasi ni dovolj prostora ne za manevriranje in obračanje, je poleg obračališča tudi garaža za »domača« avtobusa, pravzaprav neopremljena remiza.
Voznik Iztok Jozl je doma na kolesarjem dobro znanih Pancah in avtobus z Malega Lipoglava vozi celo desetletje, obdobje, v katerem se je število potnikov po njegovi oceni povečalo vsaj za štirideset odstotkov. Glavnino potnikov na obeh krakih predstavljajo šolarji, ki od druge triade naprej hodijo v šolo v dolino. Na kraku s Tujega Grma jih je okoli 90, na kraku z Malega Lipoglava okoli 70. Vsi se seveda ne vkrcajo na prvi postaji, večina jih vstopi in izstopi na postajališčih, ki so večinoma skromno označena, le z voznimi redi. V štiri na videz prijetne in obnovljene podružnice sostrske osnovne šole na Jančah, Prežganju, v Besnici in na Malem Lipoglavu pa otroke še vedno vozijo šolska vozila.
Voznik, ki odzdravi vsem ob poti, saj ga tudi ti pozdravijo – da o lepo vzgojenih šolarjih, ki pozdravijo ob vstopu in izstopu ne govorimo – ugotavlja, da odseljevanja iz teh krajev ni, pridni ljudje pa se ukvarjajo z vsem mogočim. Končno je pod Jančami dežela jagod, pa drugih gozdnih dobrot, od borovnic do kostanja.
Šolski in »zdravstveni« prevozi
S Tujega Grma odpelje prvi jutranji avtobus ob 5.35, zadnji ob 22.32, vmes pa jih je po voznem redu (dostopnem na www.lpp.si) do Zdravstvenega doma Polje, v bližini katerega na novem krožišču na lani obnovljeni Zaloški cesti avtobusi obrnejo, še osem. Z Malega Lipoglava odpelje Iztok Jozl še prej, ob 5.05, zadnji odhod pa je ob 21.35, vmes pa jih je od Zdravstvenega doma Polje še 12. Poleg šolarjev so najbolj pogosti potniki starejši ljudje, zato je usmeritev avtobusov do zdravstvenega doma hvalevredna iz številnih razlogov.
Med razlogi je zanesljivo tudi cena: linija 26 poteka po mestni občini, zato je vsa v coni I., za vožnjo je treba z mestno kartico urbana plačati 1,20 evra. Vozni redi so usklajeni z linijo 13, ki obrača v Sostrem; možnost prestopa na en ali drugi krak je označena na voznem redu. Nekaj skupnih postajališč ima 26 še z eno razmeroma eksotično linijo: 24, Vevče– BTC–Atlantis, ki ima, če beremo prav, 26 dnevnih odhodov. In, da, tako linija 26 kot linija 24 vozita samo ob delavnikih. Žal.
Gre namreč za izletniško izjemno privlačne kraje. Proti Jančam se avtobusi prvič dvignejo pod (544-metrsko) Babno goro in nato spustijo v dolino Besnice, ki ob večjih padavinah tudi poplavlja. Po dolini nato vijuga do Trebeljevega, kjer cesta za nekaj metrov vstopi v občino Šmartno pri Litiji, in se nad Prežganjem povzpne na Volavje. Še malo gori in doli, nakar sledi končni vzpon na Tuji Grm.
Na drugi strani je proti Malemu Lipoglavu vzpon skozi Sadinjo vas in Podlipoglav pod Selom pri Pancah bolj enakomeren, je pa cesta opazno ožja, začudeni pogledi nerednih šoferjev ob pogledu na mestnega zelenca pa povedo vse. Pa bi bilo treba le nekoliko razširiti cesto in bi bilo zapletov manj, pravi Iztok Jodl. In dodaja, da se v teh prvih pomladnih dneh tako šoferji kot množica kolesarjev in motoristov pač še privajajo drug na drugega. Pozimi in ob mrazu je cesta vremenu primerna, zaradi različnih koncesionarjev zimske službe je včasih kakšen del boljši, garaža na začetku poti pa omogoča, da je vozilo v dvajsetih minutah ogreto.
Ideja za izlet
V dopoldanskem deseturnem delavniku naredi voznik, ki starta na Malem Lipoglavu, okrog tristo kilometrov – dvakrat toliko kot na drugih mestnih linijah. Na avtobusu 26 vozijo štirje vozniki, dva »hribovska« dopoldanca in dva »mestna« popoldanca, še en šofer je v rezervi. Avtobusov je manj samo med poletnimi šolskimi počitnicami, med zimskimi, jesenskimi in prvomajskimi pa ne. In da ne bi vozila samo po enem kraku, oddelata v dopoldanskem terminu voznika enkrat tudi cel krog.
Na takem sva bila tudi s kolegom Tomijem Lombarjem; Iztok Jozl pa je sedel za volanom običajnega enočlenskega nizkopodnega mestnega avtobusa s 25 sedeži. Njegov redni avtobus je večji, 45-sedežen, pa tudi razporeditev je primestna, sedeži pa so opremljeni z varnostnimi pasovi. A je bilo tristokonjsko in enajsttonsko vozilo te dni ravno na rednem servisu: po dveh letih pri 282 tisoč kilometrih.
Če so bili v sredinem prezgodnjem pomladnem opoldnevu pogledi na okolico in prezgodaj cvetoče resje naravnost osupljivi, so še toliko bolj čarobni sončni vzhodi, pove voznik. Tokrat so pred nami čez cesto skakljale le veverice in mačka, sicer pa je v teh grapah – in na cesti – tudi večja divjad, srnjad, na primer. Okolje, idealno za izlete. In okrepčilo v okoliških domačih gostilnah, ki odpirajo vrata popoldne in ob koncu tedna. Ko mestnega prometa, žal, ni.
