Kam pa ti? Na Purzn na vacverkajca
Porezen je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja in ena od postojank na Slovenski planinski poti, ki nudi ob jasnem vremenu prelep razgled na okoliške, pa tudi bolj oddaljene hribe. Težko je reči, katera pot nanj je najlepša. Z gorskim cvetjem bogata južna in zahodna pobočja ter z gozdom poraščen vzhodni del nudijo pohodniku prijetno botanično spremljavo, medtem ko bi ljubitelji zgodovinskih ostalin najbrž izpostavili tiste iz časa med obema vojnama.
S 1630 metri nadmorske višine je cerkljanski vršac dostopen skorajda vsakomur. Nanj vodi nič koliko poti – samo v »hribovski enciklopediji« hribi.net jih je omenjenih 21, pa bi domačini zagotovo dodali še kakšno. Večina jih je lahkih in označenih, a na drugi strani višinski metri, ki jih premagamo med potjo, niso nezanemarljivi.
Na poti iz Poč se jih po položni oziroma strmi poti nabere kar slabih tisoč. Iz središča Cerknega na vrh potrebujemo približno štiri ure, medtem ko je čas poti od lovske koče v Davči označena z uro in 45 minutami. Za nabiranje kondicije oziroma prijetno preživet dan v naravi in tišini je zato Porezen zmeraj dobra izbira.
Za planinski dom, ki leži tik pod vrhom, na 1585 metrih nadmorske višine, skrbi Planinsko društvo (PD) Cerkno. Spodnji del objekta je prenovljena italijanska kasarna, zgornji del pa so dogradili med letoma 1980 in 1984. V koči lahko prenoči najmanj 40 ljudi, rezervacijskega sistema ni, le v primeru večjih skupin je zaželena predhodna najava. Običajno je postojanka stalno odprta od zadnjega tedna v juniju do približno sredine septembra, zunaj poletne sezone pa ob koncih tedna, če je vreme lepo. Koča je dobro obiskana, niti tujih pohodnikov ne manjka.
Ker Porezen ni prehoden vrh in ker večina ne zabeleži svojega obiska v vpisni knjigi, je natančno število obiskovalcev nemogoče podati. Pred kratkim sem v koči naletela na mladi dekleti iz ZDA, ki sta me najprej radovedno pobarali, kaj imam na krožniku. Ko sem odgovorila, da vacverkajca (upam, da sem napisala prav, sicer tvegam negodovanje domačina ali dveh), sta bili nad lokalno specialiteto navdušeni.
Dekleti sta počitnice izkoristili za pohajkovanje po slovenskih hribih in bili nad lepotami naše dežele, pa tudi nad gostoljubnostjo osebja v planinskih kočah prijetno presenečeni. Nisem še doživela, da bi bila v koči na Poreznu sama – tudi v še tako zgodnji jutranji uri je bil tam že kdo pred mano.
Veliko tudi kolesarjev
Predsednik PD Cerkno Ivan Rupnik je povedal, da so se po zatišju zaradi pandemije koronavirusa na Porezen spet vrnili tako domači kot tuji pohodniki: »Prevladujejo Francozi, Belgijci, Nizozemci, kar nekaj je tudi Italijanov in Čehov. Veliko je družin, ki pridejo k nam z majhnimi otroki.« V šali, da z vrha Porezna vidiš najmanj pol Slovenije in še lep dal Italije, je vsaj zrno resnice. Ob jasnem vremenu seže oko na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Tržaški zaliv, Golake, spodnje Bohinjske gore, niti Triglav ne umanjka, vidijo se tudi Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, Dolomiti.
Po besedah Ivana Rupnika prednjačijo obiskovalci, ki pridejo na Porezen iz smeri Petrovega Brda in Davče. Zelo lepa pot vodi iz Labinjskih Leh, najtežji pristop pa je najbrž iz Hudajužne čez Durnik – po tej trasi poteka tudi Gorski maraton štirih občin (GM4O). Zanimive so vse, pravi Rupnik, ki je v času najinega pogovora ravno končal svoj teden dežurstva v koči. V planinskem društvu v koči nimajo stalnega oskrbnika, pač pa sedem ekip, ki se redno menjajo, tako da postojanka lahko obratuje.
Čeprav Porezen ni prehoden vrh, čezenj vodi vrsta transverzal – poleg izjemno priljubljenih Slovenske planinske poti in Vie Alpine še Idrijsko-cerkljanska planinska pot, Gorenjska partizanska pot, Pot kurirjev in vezistov, Slovenska geološka pot, Loška planinska pot in Evropska pot E7. V zadnjih letih je na tem območju tudi vse več kolesarjev – tretja etapa Slovenske turnokolesarske poti namreč vodi od koče na Blegošu čez Črni vrh in Porezen proti Petrovemu Brdu.
Prva koča stala na mestu spomenika
Tako kot je Porezen zaradi dokaj lahkega dostopa »družinski« hrib, je v isti sapi hrib, na katerem težko odmisliš, kakšno zgodovino ima za seboj to območje – ostanki vojne so namreč še vedno dobro vidni. Še danes je na vrhu in pod njim veliko ostankov utrdb Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki so jih Italijani zgradili pred drugo svetovno vojno na mejnem območju s Kraljevino Jugoslavijo.
Spomenik NOB, katerega konico pohodnik iz smeri Poč, Cerknega ali Partizanske bolnice Franja uzre že veliko prej, kot doseže vrh, stoji na vrhu Porezna. Je opomin na dogodke 24. in 25. marca 1945, ko je v bitki s 13. SS policijskim polkom tam padlo 36 članov Kosovelove brigade, Gorenjskega vojnega področja, Inženirsko-tehničnega bataljona XXXI. divizije in drugih partizanskih skupin, od 106 do 145 pa je bilo zajetih in usmrčenih.
Šele pred kratkim me je, presenečeno, dosegel podatek, da je na mestu spomenika do konca druge svetovne vojne pravzaprav stala koča – odprli so jo nekaj let zatem, ko je bilo ustanovljeno cerkljansko planinsko društvo (leta 1904, bliža se jim torej 120-letnica delovanja društva).
Leta 1922 so kočo zasegli Italijani. Ko je 23 let pozneje postala neuporabna za delovanje, se je društvo »preselilo« v kasarno tik pod vrhom, iz katere je počasi in z obilo truda zrasla današnja planinska postojanka. Člani PD Cerkno poskušajo tudi z različnimi dogodki, kot je bil pred kratkim prvi Vzpon na Porezen, približati 1630 metrov visoki vrh ljubiteljem pohodništva.
Zvesti obiskovalci imajo že precej pred marcem na koledarju označen datum tradicionalnega Zimskega vzpona na Porezen, medtem ko vsak, ki v koledarskem letu stopi na vrh najmanj petnajstkrat, za vekomaj (pod vekomaj mislim dotično leto) postane »prijatelj Porezna«.
Leta 2020 so v tej posebni vpisni knjigi imeli okrog 3500 vpisov, pogoj za »prijateljstvo« s cerkljanskim očakom pa je izpolnilo 118 oseb. Lani je bilo vpisov 2700, medtem ko je vsaj petnajstkrat na vrh stopilo 92 pohodnic in pohodnikov. Tretjo nedeljo v avgustu (letos torej 21.) pa množico ljudi znova pričakujejo na tradicionalnem srečanju planincev na Poreznu – bo torej kar držalo, da si na njem res težko sam.
