A danes?
Če se potrudiš, je novo, dobro navado mogoče usvojiti že v 66 dneh, so izračunali raziskovalci človeške psihe.
Odpri galerijo
Tudi knjižničarji dobro poznajo pojav odlašanja in zamudnike včasih odrešijo z dnem, ko je mogoče cele skladovnice knjig vrniti brez zamudnine. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Življenje bi bilo preprosto, če bi lahko človek pozitivne navade prevzel od drugih in bi te kot tank povozile tiste slabe, ki so se mu z leti nalepile na karakter. Če se potrudiš, je novo, dobro navado mogoče usvojiti že v 66 dneh, so izračunali raziskovalci človeške psihe. Pri uporniškem duhu pa dobronamerno vbijanje novih prijemov traja vse tja do 254 dni. Če ne vtakne vmes svojih prstov skušnjavec …
Na pravi poti nas morda lahko obdrži neskončno število priročnikov o navadah uspešnih ljudi. Ti na prvo mesto praviloma postavljajo organiziranost in takojšnje ukrepanje. Nihče pa seveda ne omenja pojava, ki ima tisoč variant – odlašanja ali bolj učeno prokrastinacije. Ta se najraje skrije za stavke: »A zdajle? A danes? A letos?« Slovenski rek Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes je že davno dobil svoj antipod: Ne naredi danes, kar lahko storiš jutri. Ko nas je korona zaprla med stene, se je izkazalo, da se lahko živi tudi tako.
Začne se lahko nedolžno in v nedolžnih letih, s pogajanji o tem, kdo in kdaj bo odnesel smeti. Sčasoma pa stopnjuje tako daleč, da luči na balkonu tudi po desetih letih še vedno čakajo na nekoga, ki jih bo zmontiral, diplomska naloga pa se spiše tik pred odhodom v penzijo. Tudi knjižničarji dobro poznajo pojav in zamudnike včasih odrešijo z dnem, ko je mogoče cele skladovnice knjig vrniti brez zamudnine.
O pojavu odlašanja so posneli vrsto oddaj. Američani, seveda. Obiskovali so ljudi, ki so se na primer sami lotili prenove svojega doma in obupani obtičali na pol poti. Ni kaj, vsaj poskusili so, zdaj pa brez volje živijo med kupi nepoloženega parketa in se sprašujejo: »A danes?«
Zgodi pa se celo, da se odlašanje obnese. Ker luči namesto tebe obesi kdo drug, ki je izgubil živce, ker se je profesor, še preden si se lotil naloge, premislil in postavil drugačne zahteve, ker si avto prodal in ga bo opral nov lastnik …
Kdor je nagnjen k prokrastinaciji, pa vendar ve, da dveh zadev ne gre prestavljati v nedogled. Recimo: povedati ljudem, da jih imaš rad, in užiti dan, ki je pred tabo.
Na pravi poti nas morda lahko obdrži neskončno število priročnikov o navadah uspešnih ljudi. Ti na prvo mesto praviloma postavljajo organiziranost in takojšnje ukrepanje. Nihče pa seveda ne omenja pojava, ki ima tisoč variant – odlašanja ali bolj učeno prokrastinacije. Ta se najraje skrije za stavke: »A zdajle? A danes? A letos?« Slovenski rek Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes je že davno dobil svoj antipod: Ne naredi danes, kar lahko storiš jutri. Ko nas je korona zaprla med stene, se je izkazalo, da se lahko živi tudi tako.
Začne se lahko nedolžno in v nedolžnih letih, s pogajanji o tem, kdo in kdaj bo odnesel smeti. Sčasoma pa stopnjuje tako daleč, da luči na balkonu tudi po desetih letih še vedno čakajo na nekoga, ki jih bo zmontiral, diplomska naloga pa se spiše tik pred odhodom v penzijo. Tudi knjižničarji dobro poznajo pojav in zamudnike včasih odrešijo z dnem, ko je mogoče cele skladovnice knjig vrniti brez zamudnine.
O pojavu odlašanja so posneli vrsto oddaj. Američani, seveda. Obiskovali so ljudi, ki so se na primer sami lotili prenove svojega doma in obupani obtičali na pol poti. Ni kaj, vsaj poskusili so, zdaj pa brez volje živijo med kupi nepoloženega parketa in se sprašujejo: »A danes?«
Zgodi pa se celo, da se odlašanje obnese. Ker luči namesto tebe obesi kdo drug, ki je izgubil živce, ker se je profesor, še preden si se lotil naloge, premislil in postavil drugačne zahteve, ker si avto prodal in ga bo opral nov lastnik …
Kdor je nagnjen k prokrastinaciji, pa vendar ve, da dveh zadev ne gre prestavljati v nedogled. Recimo: povedati ljudem, da jih imaš rad, in užiti dan, ki je pred tabo.
