Jaz, ekolog
Osnovna šola, ki sem jo obiskoval, si je ob izobraževanju zadala tudi nekaj elementov vzgojnega poslanstva. Naloga je zvenela obetavno: Kaj se v šolski okolici dogaja z okoljem? Je to urejeno ali zasvinjano?
Opremil sem se z beležko in svinčnikom. In krenil na obhod po krajevni skupnosti. Pri zelenicah, ki so bile vzorno pokošene, sem se za trenutek ustavil in zapisal v beležko naslov, kjer raste najbolj kultivirana trava. Če je zelenico uničeval plevel, sem zabeležil tudi ta negativni pojav. Posebno pozornost sem namenil voznemu parku. Je morda pod vozilom oljni madež? Če je bil asfalt pod avtom prepojen z ostanki naftnih derivatov, sem si registrsko številko zapisal v blokec. Morda bi se danes komu zdelo, da sem bil pravi naravovarstveni udbaš. Z zbranimi podatki sem najprej seznanil preostale družinske člane in s tem slehernemu nagnal strah v kosti, da se lahko znajde v moji črni knjižici. Potem sem s pozitivnimi in negativnimi dognanji o stanju okolja seznanil še učiteljico, takrat imenovano tovarišica. Pojma nimam, kaj je učiteljski zbor počel s temi podatki. Drznem si domnevati, da sem svojo inšpekcijsko-ovaduško nalogo opravil nekoliko v prazno.
Iz uvoda je razvidno, da imam za interdisciplinarno pobudo, ki jo prilagam, nekaj kvalifikacij in ustreznih izkušenj. Pobuda je bolj kot vzgoji namenjena izobraževalnemu delu pouka. Namreč: menda se dogaja, da občani v kante za biološke odpadke ne mečejo le olupkov in gnilih delov solate, temveč biološke smeti zapakirajo v plastične vrečke in te odložijo v rjav zaboj. Menim, da bi moral osnovnošolski kurikulum otročadi razložiti, kaj se pripeti med reciklažo bioloških odpadkov, če so ti zapakirani v PVC-vrečko. Interdisciplinarno: državljanska vzgoja, biologija, kemija!
Morda se najde tudi kak patron, ki bo odpiral pokrove košev za smeti in v beležko zapisal, na katerem naslovu mešajo plastiko in olupke.
