Kaj delaš? Nič
Srečala sem nekdanjega kolega in najin pogovor se je začel skrajno bizarno. Jaz: Kaj delaš? On: Nič. Jaz: Kako nič? On: Čisto nič. Seveda se je za njegovim odgovorom skrivalo kup stvari: malo športa, branja, celo pisanja, a gre za osebne spomine, ki jih noče razlagati, enkrat na teden opravlja delo, ki je bilo nekoč njegov hobi, zdaj pa je – kakšen srečnež! – svetovna uspešnica in ljudje s tem znanjem zelo iskani. Skratka, moj sogovornik je hotel poudariti, da ne hodi v službo in da nikoli več ne bo redno zaposlen za osem ur. Pravzaprav niti zaposlen ne.
Ko je dopolnil okroglo obletnico, odplačal kredite za stanovanje, otroci pa so odrasli, je dal odpoved. Zdaj je njegov dan dolg 24 ur, v katerih počne, kar se mu zljubi, in če se mu ne zljubi nič, je to pač nič. A največje spoznanje, ki je sledilo kmalu zatem, ko je ostal doma, mi je razodel z žarečimi očmi in širokim nasmehom. Takoj, ko je nehal hoditi v službo, je ugotovil, da vsak mesec privarčuje petsto evrov. Toliko so znašala kosila med službo, kave iz avtomata in pivo ob šankih, tudi oblek ne potrebuje toliko, avta še manj (pustimo ob strani, da se je tudi prej vozil v službo s kolesom), življenje je zdaj veliko cenejše in enostavnejše.
Pred mano je stal srečen človek in nenadoma sem v tem srečnem svobodnem državljanu odkrila najverjetnejši odgovor na vprašanje, ki v zadnjem času bega Slovenijo in svet. Imenuje se kadrovska stiska oziroma kam so izginili učitelji, medicinske sestre, natakarji, frizerji, negovalke ... Pomislila sem, da je odgovor silno preprost in da so vsi ti izginuli ljudje pravzaprav ostali doma. Morda so tako kot moj sogovornik ugotovili, da ne potrebujejo toliko denarja, dokazovanja, napornih urnikov, pohval šefa, jutranjega norenja, izpolnjevanja mesečnih ciljev ... Življenje doma je poceni, knjige lahko bereš skoraj brezplačno, tu in tam delaš kaj za dušo (in za denarnico), obdeluješ vrt, se sam lotiš pleskanja sten, uresničiš stare sanje, za katere nisi imel časa, sanjaš nove. In tako nekega dne daš odpoved in izgineš.
