Mama, oče, otrok
Združeni narodi so pred enajstimi leti 1. junij razglasili za svetovni dan staršev. Na Kitajskem tega dne praznujejo dan otrok. Pravzaprav je to enako, le različna zorna kota. In verjetno ni nič lepšega in nič težjega kot biti eden od staršev ali biti otrok. Odraščanje je boleče za ene in druge. Čeprav je hkrati polno veselja.
Dolgo sem v svoj dnevnik hvaležnosti najpogosteje zapisovala vse, za kar sem bila hvaležna svojim otrokom. Za to, da so dobri ljudje. Da so pametni. Da imajo radi dobre ljudi in da si želijo izboljšati svet. Zdaj pogosteje pišem zahvale pokojni mami. Ker me je naučila, da življenje ni igra, ker mi je dokazala, da se igra nikoli ne konča, ker mi je pokazala Pot in vse postaje ob njej, ker me je naučila, da je mogoče vsako veliko filozofijo strniti v nekaj besed. »Vse ob svojem času,« je bila njena modrost. »Vendar se moraš vsega veseliti!«
Mama je imela v hiši veliko ogledal. Nisem vedela, zakaj, vse dokler se moji otroci niso soočili z mladostno krizo identitete. Predlagala sem jim, da se igramo igro. Postavili smo se vsak pred svoje ogledalo in sami sebi gledali v oči, nos, lase ter se vprašali: »Kdo si danes?« Nato smo se postavili drug nasproti drugemu, se gledali v oči, nos, lase in drug drugega vprašali: »Kako se danes počutiš?« Včasih je bil odgovor nasmeh, včasih je kdo zajokal. Najpogosteje smo začutili potrebo po tem, da se objamemo. In molčimo, dokler ni tisto, kar nas povezuje, spregovorilo z vzklikom sreče. Včasih z navalom lakote – in skupaj smo si pripravljali »večerjo povezovanja«. Tako smo imenovali dolge rezance, ki so se kot vrvice namotavali na vilice.
Starši in otroci so ogledala. V majhnih ljudeh se zrcalijo njihovi starši. Kadar nisem prepričana, ali sem pravočasno prišla na katero od postaj vzdolž mamine Poti in se z nje napotila v pravo smer, se zagledam v oči svojih otrok. Kot v ogledalu vidim vse: svoj pogled, nasmeh, solze. In se veselim kot otrok, ki gleda v moje oči, v katerih išče tistega sebe, ki ga lahko ima rad.
