Njuno poletje
V antikvariatu sem uzrla knjigo Poletje 1928, ilustrativni dnevnik s poročnega potovanja Nore in Janka Lavrina, ki so ga pred leti izdali pri založbi Vale Novak in je k temu pripomogel tudi moj oče Mitja. Angleško-slovenski par, slikarko in akademika (na nottinghamski univerzi je bil globoko spoštovan profesor), je v osemdesetih namreč dobro poznal, ju imel rad. In večkrat pisal o njunih svetovljanskih zgodbah. Pred desetletji sta mu, denimo, na svojem domu v Londonu, pripovedovala, kako sta poznala dekle Jessie, ki je bila prva mladostna ljubezen pisca Ljubimca lady Chatterley. Lavrin jo je prepričal, da je o slovitem D. H. Lawrenceu napisala svoj roman, Nora pa narisala njen portret. Ampak to je druga zgodba. Gremo v poletje 1928. V njuno poletje.
… in potem je srečal Noro. Spoznala sta se na neki zabavi v Londonu, na kateri se je mlada družba angleških umetnikov in intelektualcev pogovarjala o tem, da bi se odpravili v Julijske Alpe. Nora ni vedela, kje je Slovenija, čeprav je izhajala iz bogate kvekerske družine. Vsi so sedeli okoli privlačnega profesorja Lavrina, ki naj bi jih vodil po Sloveniji. Ko je Nora odhajala z zabave, ji je sledil in rekel, da ne bo pustil, da bi odšla iz njegovega življenja. Kmalu sta se poročila in na poročno potovanje leta 1928 odšla v Slovenijo.
Nora je njune dogodivščine ves čas risala v dnevnik, njene ilustracije so realistične, duhovite in čisto zaljubljene. Prikazujejo romantične, še neokrnjene čase. So izjemen dokument o tem, kakšna je nekoč bila Slovenija. V gorski koči na Grintovcu je Nora odkrila, da je nekdo nad eno od postelj v sobi s skupnimi ležišči napisal: 'Tukaj so spali tisti, ki niso mogli spati.' Kar pove vse.
Potovanje po njunem življenju je dogodivščina. Večna. Brez natančno označenih poti in strani neba.
