Pomislek
Ni več domišljene javne strukture niti poglobljene misli, zaznavati je predvsem še beganje in v njem ta vsenavzoči jaz, četudi nima česa povedati, vsaj nič tehtnega niti prelomnega, banalije navadnega človeka, ki hlasta po širši spletni pozornosti, pa ne morejo biti v splošnem interesu. Ne le (starajoči se) nergači se zato pritožujemo, kako nas nič več ne navduši ne prepriča, kako je črno-beli film, ki ga gledamo, predolg in preplehek. In če je javne kompleksnosti vse manj, kako naj bo potem sploh še kaj blagodejnega čudenja?
Francoski vir se je pred dnevi, na obisku v Ljubljani, pridušal, kako težko je slediti predsedniku Emmanuelu Macronu: saj si ta neprestano premišlja. Zato ne čudi, da so se nekatere politično močne figure že umaknile iz njegove bližine. Pač ne more biti za jutri napovedan nov dan, potem pa je vse po starem, ne moremo nocoj šprintniti v svežo smer, zjutraj pa ugotoviti, da smo bosi stekli po že razbeljeni stezi, ki sploh ni začrtana razločno naprej. Kadar begajo sem ter tja politične misli, takrat je v družbi kaos. Na ulici ga je pričakovati vedno več, ne le na francoski.
Bodimo anahronistično romantični: morda je razlog za čudenje v zasebni knjižnici. O pokojnem predsedniku, socialistu Françoisu Mitterrandu, ki je imel poudarjeno afiniteto do pisanja, se ni ohranilo le to, da je dal postaviti nacionalno knjižnico, ampak jo je imel tudi doma z 20.000 naslovi. Pustimo ob strani dobro in slabo bilanco njegovega časa, zamislimo si mrtev prizor iz sodobnosti, kako prvi ali prva v neki državi politično kontemplira in išče intelektualno ostrino v večurnem odmiku, kako sidra svojo presežno misel med knjižnimi policami, zapolnjenimi do zadnjega kotička in predvsem že prebranimi. Ni vrag, da ne bi potem vsaj kdaj odzlogoval kaj sublimnega. Zakaj? Ker bi se ga z leti prijelo.
Ni strukture ne poglobljene misli, zato pa je beganje in v njem ta vsenavzoči jaz: političnega sploh ni sram, da je podoben pouličnemu ... Živalska farma se ni končala spodbudno.
