Pornič z Bitli
Bil sem v petem razredu osnovne šole, ko je foter med pogovorom z nama z bratom zgrožen ugotovil, da ne poznava Bitlov. Vrnil se je čez pol ure z rdečim in modrim albumom pod pazduho. Love me do je bil prvi njihov komad, ki sem ga slišal, od takrat sem drsel skozi štiri plošče omenjene zbirke brez prestanka, od jutra do večera.
Z bratom sva sestavljala lego kocke in poslušala Bitle, jedla kosilo, ki ga je mama pričarala iz vegete, in poslušala Bitle, zvečer pa se s pomočjo zapisov akordov iz pesmarice Bitlov učila igrati kitaro. Spoznala sva, da so punce glasneje vreščale na Bitle kot na Elvisa, da so bili v nasprotju s kraljem rock'n'rolla sami odlični avtorji. Najbolj sem se jim uspel približati, ko sem obiskal McCartneyjev koncert na Dunaju leta 2013. Zame je prav on tisti, ki je po razpadu skupine ohranil največ njihovega duha – njegova solo plošča Ram (1971) sodi med največje izdaje v zgodovini pop glasbe. Po lanskem izidu albuma McCartney III srčno upam, da ga bom lahko v živo predstavil tudi sinu in hčeri.
Veliko vznemirjenja je bila deležna napoved novega dokumentarca Petra Jacksona Get Back, ki so ga premierno predvajali konec minulega tedna. Gre za prvi javni prikaz posnetkov nastajanja albuma Let It Be, ki vključuje presenetljivo veliko drame in pretresljiv prikaz trenj znotraj skupine, ki je kmalu za tem dokončno razpadla. Ne pomnim, da bi me kdaj glasbeni dokumentarec tako pritegnil. Ob gledanju sem se počutil, kot da sedim z njimi na vajah. Da sodelujem med nastajanjem skladb, in če sem iskren, me je večkrat imelo, da bi utišal Yoko Ono. Jacksonu je uspelo ustvariti poglobljeno doživetje, iskreno me je presenetil. Pričaran občutek intime in razgaljenja presega celo najbolj znane pornografske posnetke svetovnih zvezdnic, ki so hote ali nehote pobegnili v javnost, da bi pokazali vse odtenke rožnate.
