Lekcija črnega petka
Priznam, podlegla sem pritisku potrošništva. Potem ko so me vsaj dva tedna z vseh koncev mamili, naj se prepustim fantastičnim popustom črnega petka, je moj odpor popustil. Na sobotno popoldne sem v mestu odložila družinskega člana in nameravala le na kratko skočiti na obrobje, kjer kot zvezdna eksplozija žari eno od nakupovalnih središč.
Preslišala sem svarilni šepet notranjega glasu, naj zavijem proti domu, že sem stala v koloni v drugem nadstropju orjaške garažne hiše. Vsi parkirni prostori zasedeni, vse izvozne poti zapolnjene s stoječo pločevino. Bo že, sem si rekla in po sili razmer pristala v čisto zadnji vrsti. Na šolskih izletih je bila to vedno najboljša izbira, v tem primeru pa najslabša, bila je namreč najdlje od izhoda.
Ne bo hudega, zdaj zdaj se bomo premaknili, sem si rekla po 20 minutah. Zame jih je bilo 20, za druge očitno nekajkrat toliko, saj so šoferji že vztrajno pritiskali na hupo. Začel je eden, pritegnili so vsi. Ko bi le kaj pomagalo! Po pol ure smo se premaknili toliko, da sem lahko stlačila avto na parkirišče. Želja po šopingu me je povsem minila, a bolj znosno bo počakati v trgovinah kot ujeta v vozilu. Ko se vrnem, bo že vse okej.
Pa kaj še! Čas je tekel, promet pa ne. Kot da nas je ta zakleta hiša vklenila v ujetništvo. Zakaj, ni bilo jasno nikomur, zdelo se je, da promet zunaj teče normalno. Tako je ostalo še dve uri. Dve uri, ki sta že mejili na znanstveno fantastiko, brez možnosti rešitve. Vmes sem se spomnila kratke zgodbe argentinskega pisatelja Julia Cortázarja La autopista del sur, v kateri so vozniki več dni ujeti na avtocesti med Fontainebleaujem in Parizom in se med njimi že ustvarijo zanimivi odnosi. Namesto osebnih imen nastopa 'inženir iz peugeota 404', pa 'vojak iz volkswagna' itd.
Z diverzantsko akcijo in vožnjo v napačno smer na pobudo 'mladeniča iz audija' se je naš konvoj iz zadnje vrste izvil iz ujetništva. Zunaj je bil običajen večer, mi pa smo namesto črnega petka doživeli črno soboto. Domov sem se vrnila brez ene same vrečke.
