Prebedeti noč
Kot otrok sem občudoval odrasle, ki so lahko bedeli do polnoči in še dlje. Seveda sem si tudi sam želel biti odrasel, zato je bila velika stvar, ko sem lahko prvič buden pričakal novo leto. Sosed je v Avstriji kupil ognjemet, starši so napolnili hladilnik z dobrotami, na televizijskem programu je bil opolnoči Superman.
Nekaj dni prej sem se lotil priprav, poskušal sem čim dlje ostati buden in nato čim dlje spati. To je bil neke vrste trening, nabiranje kondicije budnosti. V novoletno slavje sem vstopil poln samozavesti, na začetku mi je šlo odlično, potem pa se me je okoli enajste ure polotila strahotna utrujenost. Mama me je spodbujala, a sem le s težavo ostal buden, pet minut po čestitkah sem že spal. Še danes težko ostanem dolgo buden. Na študentskih zabavah mi ni nikoli uspelo dočakati jutra, navadno sem se med prvimi poslovil ali obležal.
Morda mi je doslej dvakrat uspelo prežurati noč, sledila pa je več dni trajajoča reparacija telesnih, duševnih in čustvenih poškodb, ki sem si jih tisti večer pridelal. Bližnji trdijo, da postanem nemogoč, če sem zaspan, sam tega sicer nisem opazil. Vem le, da sem v zaspanem stanju pripravljen plačati vsako ceno, le da bi se čim prej dokopal do varne postelje. Na potovanjih proti jutranjim uram dobim divje oči, če kdo takrat v meni prepozna turista, ki ga lahko molze, bo hitro in grenko spoznal svojo zmoto. V Pekingu sem enkrat prenočil v pregrešno dragem petzvezdničnem hotelu, ker sem nujno potreboval posteljo, in finančno ogrozil celotno potovanje.
Ker vem, da je moja zaspana izvedba nepredvidljiva in pogosto nerazumna, se na vso moč trudim, da jo preprečim. Iz istega naslova tudi občudujem vse, ki opravljajo nočne poklice. Če bi jih opravljal sam, bi za menoj ostala sled mrtvih pacientov, okradene banke in pogoreli domovi. Vse za dobro jutro.
