Sanje o trajnosti
Že dneve in tedne in leta stojim na postaji in čakam kot toliko drugih … Melodija se vsakič znova vsiljuje v misli, ko se trajnostne mobilnosti željni turist – ali pa zgolj turist – znajde v Bohinju, prepričan, da mu bo oglaševani sistem hop-on hop-off sredi sezone ob vsakem času nudil alternativo avtu. Že prvi poskusi lani so se začeli z bolščanjem v vozni red na postaji; trije odrasli z njega namreč nismo znali razbrati, da zadnji dan junija pač še ni čas, ko bi lahko pričakovali ta trajnostni prevoz. Končali pa so se s histeričnim odzivom turističnega urada (citiram!): »Ja, v katere šole pa ste hodili, da tega ne razumete?!«
Pa smo šli peš.
Letošnji poskus ujeti opevani avtobus hop-on hop-off vzdolž Bohinjskega jezera se je zgodil na višku sezone, drugi ponedeljek v avgustu. Spet smo pristali na postaji. In čakali. Skupaj z drugimi turisti. Ti so ta avtobus že preizkusili dan prej in so lahko iz prve roke potrdili, da res obstaja. Obstaja, vendar dan prej, kajti trajnostna mobilnost med Ukancem in Ribčevim Lazom tudi v času, ko je Bohinj najbolj oblegan, deluje le ob vikendih in praznikih. Drugi ponedeljek v avgustu pač ni bil praznik. Edina možnost v tistem času je bil avtobus redne linije, ki se je šele prebijal iz Ljubljane.
Pa smo šli peš.
Nič ne rečemo, sprehod, čeravno že ničkolikokrat odmerjen, je bil lep, za nazaj pa smo se organizirali, kot se spodobi. Prečesali smo vozni red, ki je obljubljal avtobus iz Ljubljane v Ribčevem Lazu ob 12.56, preverili smo tudi drobni tisk in upanja polni na postaji proti vzhodu zrli že kakšnih sedem minut prej. Sedem minut se je zdebelilo na več kot pol ure, ko smo obupali in čez še kakih 20 minut z ladjice (in za štiričlansko družino z enim »brezplačnim« petletnikom plačali 25 evrov) besni opazovali avtobus, ki se je vendarle vozil v naši smeri. Da nam ne bi kdo očital nevztrajnosti, smo teden pozneje, tokrat je bil torek, ob istem času na istem mestu lekcijo ponovili. In lekcija se je ponovila. Takrat se je dokončno sklenila tista zimzelena: »… že spet se zavem, da sanjam že trideset let.«
Pa smo šli z avtom.
