Vse najboljše x 2
Peti maj, 5. 5., je lep datum, ki ima za našo družino poseben pomen. Pred 23 leti sem na ta dan v drugo in tretje hkrati spet postala mama. Familija se je okrepila z dvema fantoma, ki sta si bila tako podobna, da se ob njunih prvih fotografijah še danes prepiramo, kdo je kdo.
Novica, da prideta v paketu, je bila šok. Dvojni šok. Najprej zato, ker jo je pospremilo zlovešče zdravniško opozorilo. »Vedeti morate, da se včasih en plod razvije na škodo drugega, in lahko se zgodi, da slednji odmre.« Solznih oči sem obsedela v ordinaciji, v glavi mi je šumel stavek: Samo toliko, da boste pripravljeni. Seveda nisem bila. Prvemu strahu se je nacepila še slaba vest, kako se bo v trikotniku znašel prvorojenec, vajen, da se je svet dotlej vrtel le zaradi njega.
Pa je bila sreča na naši strani in že sta se ponoči iz dveh posteljic hkrati oglašala dva lačna dojenčka. Očetova ideja, da bomo njuno prehrano sredi noči urejali s pomočjo excelovih tabel, da ja ne bo kdo prikrajšan, je zaradi totalne lakote padla v vodo. Kdor je tulil, je tudi jedel, pa čeprav petkrat na noč.
Nikoli si nismo želeli, da bi si bila podobna kot jajce jajcu. Vzgajali smo ju enako, oblačili različno, pa vendar je bila njuna identiteta za mnoge uganka. Celo za nekatere vzgojiteljice v vrtcu. »Gospa, eden je bruhal, samo ne vem, kateri,« mi ju je predala nazaj v varstvo. Izbrala sta si različni gimnaziji, a tudi to ni pomagalo. Le nekaj minut pred začetkom koncerta glasbene šole je učiteljica ostro prijela enega od njiju, češ, zakaj še ni oblečen za nastop. Kregala je tistega, ki flavte še nikoli ni držal v rokah.
Želeli smo si, da gresta vsak po svoji poti, in tako je. Eden se lahko pohvali z desetinami prebranih knjig, drugi z desetinami pretečenih kilometrov. In vezjo, ki traja že 23 let. In starejšim bratom, ki ju še vedno prenaša.
