Za skupno mizo
Pred kratkim smo se v multikulturnem mešancu Berlinu zbrali ljudje iz 18 držav, da bi prisluhnili, kaj bodo Nemci povedali o prehranski varnosti in prihodnosti kmetijstva. Z vsakim novim dnem, z vsakim predavanjem, predstavitvijo, obiskom kmetij, nam je bilo bolj jasno, da tudi oni nimajo odgovora na vprašanje za milijon dolarjev: kako pridelati dovolj dobre in vsem dostopne hrane za kmalu desetmilijardno svetovno prebivalstvo.
Postavili so si nacionalni cilj in snujejo strategijo, ki temeljita na povečanju deleža ekološkega kmetijstva, bolj rastlinski prehrani in večji dostopnosti zdrave hrane za vse, a vse je še v zametkih. V ponudbi berlinskih restavracij je resda povsod že rastlinsko meso, toda na krožnikih družin uro vožnje iz mesta še vedno prevladuje »šnicel«.
Nekateri med nami so bili nad takšnimi zaključki razočarani, toda naši pogovori za skupno mizo, vedno bogato obloženo s hrano, so se vse bolj pomikali v polje zasebnega, čeprav je v ospredju ostala hrana. Novinar iz Mehike je povedal, da je njihova država prva po deležu debelih na svetu. Profesorica nutricionistike iz Ekvadorja je potarnala, da imajo največji delež podhranjenih otrok v Južni Ameriki.
Poljski novinar je kritiziral »preveč zeleno« evropsko kmetijsko politiko, ukrajinski direktor kmetijskega poslovnega združenja je govoril o težavah z izvozom žita. Kitajska profesorica na ugledni kmetijski fakulteti se je čudila velikosti nemških kmetij in razlagala o načrtih kitajske vlade za izboljšanje dohodka kmetov. Kmetijska strokovnjakinja iz Indije je pripovedovala o uspehih agroekologije.
Vsi pa smo se kar malo zaljubili v romunskega ekološkega kmeta, ki je v Transilvaniji ustvaril zgodbo o uspehu, h kateri je pritegnil še druge kmete. Ko je ta predstavnika nemškega zunanjega ministrstva vprašal, kako bi navdušil za kmetijstvo več mladih, mu ta seveda ni znal odgovoriti. Odgovorili smo mu mi: George, potrebujemo takšne mlade kmete, kot si ti.
