Kamorkoli zunaj podsaharske Afrike bi umestili nacionalni park Djoudj, bi se z njim najverjetneje postavljali kot s prvovrstno turistično destinacijo. Toda v Senegalu so informacije o tretjem največjem rezervatu za ptice na svetu skopo odmerjene, enako velja za vrstice v tujih knjižnih in spletnih vodnikih, prav tako prometnice do zaščitenega dela Zahodne Afrike v primerjavi z drugimi konci države niso v najboljšem stanju. A manjša publiciteta kraja, kot bi jo bilo pričakovati, je navsezadnje dobra novica za maloštevilne obiskovalce in še boljša za živali.

 Nacionalni park Djoudj je močvirnat ekosistem v delti reke Senegal, ki se iz Gvineje po južnih obronkih Sahare vali proti Atlantskemu oceanu. Razgiban niz otočkov, kanalov, lagun in peščenih nasipov tik ob meji z Mavretanijo se vsako jesen spremeni v oblegano postojanko številnih ptic, za katere je sahelska oaza prvi stalni vir vode po napornem preletu največje puščave na svetu. Nekatere izmed njih se v tem geografsko in podnebno privilegiranem delu črne celine zadržijo le na kratko in odisejado nadaljujejo proti jugu, medtem ko druge v parku, ki ga je pred štirimi desetletji prepoznal in zaščitil Unesco, prezimijo in gnezdijo.

Med oktobrom in majem se v Djoudju zvrsti več milijonov pernatih živali. Skupaj naj bi bil rezervat dom okoli 365 različnim vrstam ptic, od katerih je približno tretjina selivk. Najštevilneje so menda zastopani afriške sultanke, zeleni čebelarji, togotniki, žličarke in kostanjevke, med laikom bolj domačimi imeni je prav tako brez pretiranih težav mogoče uzreti čaplje, kormorane ter plemence in pelikane, ki v segregiranih jatah zasedajo vsak svoj del ozemlja.

Ljubezenski otok pelikanov

Obnašanje ptic je razmeroma predvidljivo in ekskurzije po 16.000 hektarov velikem nacionalnem parku, ki si jih je deloma mogoče prilagoditi ornitološkim preferencam, vključujejo postanke na različnih naključnih in stalnih razglediščih. Med prve, denimo, sodi osamljeno gnezdišče sove, izmed obveznih postajališč pa je ena izmed vznemirljivejših zagotovo opazovalnica, od koder je mogoče spremljati nepregledno število rožnatih plemencev, ki v prostrani laguni gibko oprezajo za cvetočimi algami.

 In vendar ti sloki nomadi, ki s svojo navidezno prevzetnostjo vzbujajo občutek, da uživajo v pozornosti, niso osrednje zvezde rezervata. Glavna vloga v Djoudju pripada velikim belim pelikanom in tako kot si bivanja v Senegalu ni mogoče zamisliti brez raziskovanja bližnje kolonialne prestolnice Saint-Louis, bi bil sleherni obisk delte istoimenske reke nepopoln brez obhoda pelikanskega »ljubezenskega gnezda«.

Najbolj oblegan del parka – čeprav tudi ta večji del dneva sameva – je dostopen le z motorizirano pirogo in meditativna plovba po mirnem kanalu je lahko izvrstna priložnost za bližje seznanjanje z živalsko pestrostjo rezervata. Ob koncu novembra so se na vejah obrežnih dreves v nekakšnem špalirju toplemu soncu nastavljali kormorani, afriški kačjevratniki so s svojim gibkim vratom dokazovali, da se jih povsem upravičeno primerja s plazilci, tik nad rečno gladino so se v hitrosti preizkušale in izzivale čapljam podobne letalke.

A globlje v rezervat smo se zajedali, pogosteje je bilo nad nami mogoče opaziti sence zajetnih pelikanov in poleg hrumenja motorja ujeti njihovo prhutanje. Pa vendar bi kljub stopnjevanju napetosti prišleka le malo kaj lahko pripravilo na prizor kolonije 14.000 ptic, ki so se – kljun pri kljunu – gnetle med gnezdenjem na ozki zaplati kopnega. Osupljiv pogled na »otok ljubezni« je mestoma spominjal na Woodstock, mestoma na prenatrpani londonski Heathrow, na katerem neprestano vzletajo in pristajajo letala.

Konec novembra se smoter prihoda pelikanov v Djoudju še ni materializiral, pod nogami množice odraslih ni bilo opaziti golega in nebogljenega podmladka. Toda danes bi, upoštevajoč reproduktivno časovnico, slika utegnila biti drugačna, še bistveno bolj natrpana.

Misteriozni in navdihujoči svet ptic

Ni presenečenje, da Djoudj v obiskovalcu prebudi ljubiteljskega ornitologa. Izginotje ptičjih populacij v delu leta je že od nekdaj vznemirjalo človeka. V preteklosti so si ta pojav, kakor je bilo pred leti brati v reviji National Geographic, razlagali s številnimi posrečenimi domislicami. Aristotel je, denimo, domneval, da nekatere ptice pozimi hibernirajo oziroma da se preobrazijo v druge vrste. V srednjem veku naj bi si na stari celini dejstvo, da se v hladnih mesecih pojavijo belolične gosi, razlagali s teorijo, da zrastejo na drevesih, še dlje pa je v 17. stoletju šel neki angleški duhovnik, ki je postavil tezo, da živali spomladi odletijo na Luno.

Danes znanost ponuja številne odgovore o fascinantnem življenju ptic in njihovih epskih migracijah. Vemo, recimo, da je več kot polovica znanih vrst selivk in da lahko progastorepi kljunač zdržema preleti tudi do 13.560 kilometrov, kolikor je meril najdaljši zabeležen nepretrgani selitveni let od Aljaske do Tasmanije. A kljub napredku in novim spoznanjem ni opazovanje živali, ki so osvojile zračni prostor, v nacionalnem parku Djoudj nič manj misteriozno in navdihujoče.

Občasni navdušenec nad pticami ob meandrih reke Senegal si ne more kaj, da se ob pogledih na eskadrilje, ki v različnih formacijah preletavajo presvetljeno afriško nebo, ne bi spraševal, kakšna je bila njihova več tisoč kilometrov dolga epopeja; kako utrujajoč je bil prelet puščave; od kod so jih v begu pred razmerami, ki ogrožajo njihovo preživetje, prinesle peruti in koliko tovarišev so izgubile na poti ali še bolj, kako deluje njihova precizna orientacija.

Krhko ravnovesje

Ptice so med oktobrom in majem nesporne protagonistke v Djoudju, toda poleg pernatih bitji rezervat ne skopari niti z drugimi predstavniki afriškega živalskega kraljestva. Zaman je sicer pričakovati srečanje z levi, čeprav bi o njihovi prisotnosti lahko sklepali iz vzdevka nadvse priljubljene senegalske nogometne reprezentance (Les Lions), je pa brez uporabe daljnogleda mogoče prestreči stopicljajoče svinje bradavičarke, ki se jih tudi v Zahodni Afriki drži ime Pumbaa, prav tako je s pomočjo veščega vodnika mogoče slediti nenasitnim in izmuzljivim nilskimi varanom, ki oprezajo za jajci redkih pitonov. Velik apetit – zdi se, da vsi prebivalci parka razmišljajo le o razmnoževanju in hrani – naj bi imeli tudi krokodili, ki jim menda še posebej tekne pelikanski zarod.

 A navidezno ravnovesje v rezervatu je krhko in Djoudj je v zadnjih desetletjih živalim pokazal tudi svojo manj gostoljubno plat. Upravljanje reke Senegal za namakanje in pitno vodo je, kakor so opozorili pri Unescu, v rezervatu med drugim izsušilo poplavno ravnico in mangrove, znižalo gladino in razpoložljivost hrane za ptice ter ustvarilo idealne pogoje za razvoj invazivnih sladkovodnih rastlinskih vrst, zaradi česar je bil park na prelomu tisočletja uvrščen na seznam ogroženih območij. Do leta 2006 je pristojnim stanje uspelo sanirati, izboljšala sta se kroženje in kakovost vode, povečalo se je število rib, vrnile so se številne vrste ptic. Park si je dovolj opomogel, da je bil umaknjen z neslavnega seznama. Toda nevarnosti s tem še ni bilo konec. Grožnjo danes predstavljajo predvsem čezmerna paša, lov, sečnja dreves, slabo upravljanje in pomanjkljiv nadzor nad obiskovalci.

Ob vseh tveganjih za prihodnost parka je upati, da bodo oblasti Djoudj, še preden v njem prepoznajo prvovrstno turistično destinacijo, videle kot neprecenljivo naravno bogastvo in tretji največji rezervat za ptice na svetu tudi ustrezno zavarovale.